Svetovno znani ansambel za srednjeveško glasbo Sequentia, ki ga vodi Benjamin Bagby in v katerem sodeluje tudi slovenska mezzosopranistka Jasmina Črnčič, je izvajal apokaliptične pesmi iz nemških samostanov od 9. do 11. stoletja.

Na sporedu so bili odlomki iz starovisokonemške pesnitve Muspilli, prerokbe eritrejske sibile, verzi alzaškega meniha Otfrida, latinske sekvence iz frankovske tradicije in bajanje vidke iz staroislandskega epa Edda. Na koncertu so zazvenele germanske harfe po izvirnikih iz sedmega stoletja, kopija harfe iz enajstega stoletja, kopije srednjeveških prečnih flavt, flavte iz kosti in druga pihala.

Podobe konca časa in poslednje sodbe pripravljajo na poslednjo sodbo, svarijo in tolažijo. Začnejo se uveljavljati v umetnosti srednjega veka in se zgostijo v 10. in 11. stoletju. Naslanjajo se predvsem na Razodetje Janeza Evangelista, a so včasih presenetljivo podobne poganskim germanskim opisom uničenja sveta v Ragnarokku, poslednji bitki bogov, kot sta Odin in Thor, z njihovimi smrtnimi sovražniki, velikani.

V tej skrivnostni tradiciji, ki jo prežema občutek sanjskega, najdemo opis nebes, a je ta povezan s takratnim brutalnim svetom. Kljub temu so tu obljuba življenja po smrti, konec trpljenja in revščine, vse do "nebeške domovine".