Nekdanji basist skupine The Clash, ki ji je na koncertu v organizaciji pobude Rock Against Racism in Anti-Nazi League pripadla pravica nastopiti v zadnjem dejanju, je namreč zadnji aprilski konec tedna na festivalu Love Music Hate Racism Carnival nastopil skupaj s skupino Damona Albarna The Good, the Bad and the Queen. V Victoria Parku v Londonu se je zbrao več deset tisoč ljudi, ki so med drugim prisluhnili še skupinam Hard-Fi in Helsinki. Helsinki? Ime vam verjetno ni preveč znano, zato naj pojasnimo, da gre za skupino Drewa McConnella, basista skupine Babyshambles, ki je nastopila po sili razmer.
Po prvotnem načrtu naj bi namreč ravno Babyshambles nastopili kot eden vrhuncev glasbenega srečanja, katerega je 'požegnal' tudi londonski župan Ken Livingston. A se (spet) ni izšlo. Babyshambles so bili namreč zaradi ponovnega postanka Peta Dohertyja onemogočeni in s svojim projektom je vskočil McConnell.
Preč s politično postanim glamrockom!
Koncert je bil opozorilo, da rasizem ostaja eden ključnih problemov sodobne britanske družbe. Tako velik je, kot je bil pred tridesetimi leti, ko je politizacija glasbe z uveljavitvijo punka po letih politično anemičnega glamrocka, začetnega metala in megalomaskega stadionskega rocka dosegla vrhunec. Vrhunec je dosegla ravno s skupino The Clash, ob kateri so spomladi 1978 nastopile še skupine Buzzcocks, Steel Pulse, X-Ray Spex, The Ruts, Sham 69, Generation X in the Tom Robinson Band.
Fašistična pobuda Davida Bowieja
Celotno akcijo, katera odmeva še zdaj (oziroma ponovno), sta pravzaprav nevede zagnala Eric Clapton in David Bowie. Kampanja Rock Against Racism je namreč v veliki meri nastala kot odziv na rasistične komentarje omenjenih dveh zvezdnikov. Bowie je v nekem intervjuju izjavil, da je Britanija zrela za fašističnega voditelja; pozneje je sicer pojasnjeval, da je bila izjava vzeta iz konteksta, a negativni vtis je ostal. Seveda ni bilo nič manj pomembno, da je bil to zares čas stopnjevanega rasizma, ki se je odrazil v hudih cestnih spopadih med mladimi Britanci in v splošne vzdušju napetosti, v občutku, da bo ravnokar nekaj eksplodiralo.
Ta občutek je do neke mere prisoten tudi danes. Vendar pa se ljudje nanj odzivajo drugače. Razlika je bila očitna tudi na koncertu Love Music Hate Racism Carnival. Drugače kot na nizu koncertov pred tremi desetletji, kjer se je zares zdelo, da so ljudje pripravljeni na boj za družbene in politične spremembe, je tokratni koncert večina razumela le kot priložnost za zabavo. Komentar ni potreben. Vsak naj si oblikuje svoje mnenje. Še pred tem pa si lahko ogleda nekaj utrinkov s koncerta in z dogodka pred 30 leti.