Po opernem debiju septembra 1929 v vlogi Lenskega v Jevgeniju Onjeginu Petra Iljiča Čajkovskega je tudi širša slovenska javnost odkrila velik potencial mladega tenorista. 26. oktobra 1929 je v svojem drugem opernem nastopu sploh Gostič v vlogi Franja v Gorenjskem slavčku Antona Foersterja požel izjemne kritike, ki so si bile skorajda edine v naštevanju njegovih kvalitet poudarjajo pevčev lep glas zadostnega obsega, popolno muzikalnost, izrazit smisel za interpretacijo, prepričljiv scenski nastop in celo atraktiven videz. Uspeh omenjene operne predstave je bil tolikšen, da je v prihodnjih dveh sezonah doživela več kot dvajset ponovitev.