Oglas
Nekaj dni pred Dylanovim 65. rojstnim dnem so hessenski radio, Društvo za glasbo in estetiko ter Inštitut za družboslovne raziskave priredili pravi znanstveni simpozij na temo Bob Dylan in Nemci. Družboslovci so nekaj dni razpravljali o tem, zakaj si Nemci Dylana še vedno predstavljajo kot folkpevca, ki se s kitaro v roki bori za mir, čeprav se je glasbenik sam tej svoji podobi odpovedal že pred letom 1970, in o drugih z Dylanom povezanih temah.
Bob Dylan je elektriko odkril pred NemciNemška "zaostalost" v spremljanju kariere Boba Dylana je prav neverjetna. Ko se je Dylan leta 1965 odločil poprijeti za električno kitaro, so Nemci komaj začeli spoznavati njegovo folkobdobje, ko je resnično rad s pesmijo protestiral proti krivicam na svetu in zmotnim potezam svetovnih voditeljev. In dokler ni Dylan leta 1978 končno obiskal tedaj še razcepljene domovine nemškega naroda, Nemci očitno še niso absolvirali poglavij iz novejše zgodovine dela in življenja Boba Dylana.
Podoba Boba Dylana, ki ga je očitno nekoliko okužila estetika kiča obdobja glam rocka, in improvizirani električni bluz sta povsem razočarala Nemce, ki so si očitno še vedno želeli videti preprostega kantavtorja z začetka šestdesetih let. Na oder so letele prazne steklenice, iz vrst občinstva pa so odmevali ogorčeni vzkliki.
Zaman so čakali na govor
Nič bolje se Dylanu ni godilo na njegovem prvem nastopu v Vzhodnem Berlinu leta 1987. Izvedba koncerta je bila zares precej betežna, a še bolj kot to je občinstvo razočarala odsotnost govora. Vsi so očitno pričakovali, da bo zvezdnik s čutom za popravljanje krivic nastop v zgodovinsko tako pomembnem kraju, ki je bil obenem tudi simbol hladne vojne, pospremil s pravim političnim pamfletom. Govora ni bilo. Nemci so bili spet razočarani.
Pretiravati pa res ne bi bilo treba!
Pa vendar se Dylanu nikoli niso odrekli. Še danes je zapisan kot velik mislec, ki je svoja človekoljubna sporočila "prefrigano" zavil v medij, ki je imel sposobnost osvajanja milijonov. Zato nas tudi ne smejo čuditi visokoleteče izjave, ki so jih na kongresu izrekli vrli znanstveni preučevalci popularne kulture. Na kongresu je tako nekdo Dylana uvrstil ob bok mislecem iz znamenite frankfurtske družboslovne šole.
Theodor Adorno in Max Horkheimer, utemeljitelja neomarksistične teorije, sta ob tem govoru verjetno od silnega premetavanja v krsti dobila hude odrgnine. Drugi umi so spregovorili o erotičnem naboju v Dylanovi poeziji in njegovem vplivu na Nemce. Morda še najbolj razumni so bili tisti, ki so izpostavili mobilizacijsko moč besedil, ki utegnejo poslušalce vsaj spodbuditi k razmišljanju o svetu in dogajanju v njem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje