Približno pol milijona Britancev namreč prosti čas preživlja med petjem, in to število ne zajema tistih, ki prepevajo pod prho ali si dajo duška ob nogometnih zmagah, ampak le pevce, ki prepevajo v pevskih zborih; v Veliki Britaniji jih je 25.000, so na Otoku prešteli pred mednarodnim dnevom zborovskega petja, ki bo 10. decembra.

Spektakel na koncertu zborovskega petja
Zborovsko petje je med Britanci sicer res priljubljeno, manj pa je zanimanja med poslušalci, zato je bilo že slišati predloge, da bi morali tudi zborovski koncerti postati čim bolj podobni rockovskim. Tudi ti namreč ne bi bili tako zabavni brez posebnih učinkov in šova, opozarjajo poznavalci, ki so že dali prvi predlog: namesto običajnih luči naj zbor osvetljuje le nekaj sveč in učinek bo takoj precej bolj dramatičen.

Zborovsko petje si namreč po mnenju Ivorja Setterfielda, dolgoletnega pevca, dirigenta, skladatelja in predavatelja na Kraljevi akademiji, zasluži več pozornostni, kot jo dobi - britanskim pevcem sicer vsi ploskajo za božič, ko prepevajo hvalnice in božične pesmi, 26. decembra pa nanje za slabo leto spet pozabijo.

Ko je javno prepevanje nuja
A prazne dvorane pevcev ne prestrašijo ali jih odvrnejo od želje po nastopanju, saj je ta tako močna, kot je dojenčkova potreba po joku, primerja Setterfield, ki ve, kakšna zasvojenost lahko "obsede" zborovske pevce, ki iz tedna v teden vztrajno vadijo - ko slišijo, kako dobro njihova pesem zveni, si zaželijo, da bi jih slišali tudi drugi. Potreba pa ni potešena z enim koncertom, ampak se lahko še stopnjuje, opisuje avtor, ki ima na tem področju več kot dovolj izkušenj.

Vsak ima svoje potenciale in svoj glas
Preden pa jim je prepevanje res v veselje, morajo premagati več ovir. Prva med njimi je strah pred tem, da bi sploh odprl usta in zapel. Marsikdo se namreč ob prepevanju počuti, kot bi bil gol, preden se navadi, da se sliši njegov glas. Nato je treba ovreči željo, da bi bil slišati kot najljubši pevec, ampak razviti potenciale, ki jih ima vsak. Nimajo vsi glasu kot Robbie Williams, opozarja Setterfield, ampak imajo drugačno barvo glasu, izgovarjavo in razpon glasu. Vsak naj izoblikuje svoj glas in slišati bo veliko bolje, kot če bi posnemal kogar koli, je prepričan Setterfield.

Ta učitelj petja pa opozarja še na značilnost glasu - tako kot oseba se tudi glas stara, čemur je treba prilagoditi tudi petje in vloge, ki jih nekdo poje. Zakaj bi se mladi baritonist trudil, da bi bil slišati kot zrel gospod, če lahko prepeva junaške in zanosne vloge, za katere bo kot pevec v zrelih letih bolj ali manj neprimeren, se sprašuje Setterfield.