"Gato" Barbieri, ki je za glasbo v filmu Zadnji tango v Parizu leta 1972 dobil nagrado grammy. Star je bil 83 let.

Gato Barbieri je v svoji dolgoletni karieri posnel 50 albumov; samo med letoma 1967 in 1982, ko je nehal konsistentno izdajati sveže albume, jih je izšlo 35. Zadnjič je nastopil 23. novembra lani, so sporočili iz newyorškega kluba Blue Note Jazz Club, kjer so ga gostili vsak mesec, umrl pa je za posledicami pljučnice.

Saksofon je začel profesionalno igrati še kot najstnik v džezovskih klubih v Buenos Airesu. Že kmalu si je prislužil vzdevek "Gato" oz. maček: menda zato, ker je bil v petdesetih letih znan po tem, kako hitro se po ulicah smuka z enega nastopa na drugega. Čeprav so nanj močno vplivali John Coltrane in drugi saksofonisti, je premogel svojevrsten, večplasten zvok, po katerem je bil poznavalcem v hipu prepoznaven.

V začetnih letih svoje kariere je bil Barbieri prominenten član džezovske avantgarde; v svojih sodelovanjih s trobentačem Donom Cherryjem in pianistko Carlo Bley se je zoperstavljal uveljavljenim konvencijam harmonij in ritma v džezovski glasbi. V poznejših letih je razvil bolj melodičen zvok, v katerega je inkorporiral melodije svojega latinskoameriškega porekla, s čimer si je pridobil oboževalce po vsem svetu.

Mednarodna slava ga je doletela šele, ko ga je Bernardo Bertolucci prosil, naj zloži in zaigra glasbo za Zadnji tango v Parizu (1972), eksplicitno erotično dramo z Marlonom Brandom in Mario Schneider v glavnih vlogah. "Uspelo nam je zlitje med filmom in glasbo," se je Barbieri spominjal v nekem intervjuju leta 1997. "Bernardo mi je rekel: Ne bi rad preveč hollywoodske glasbe, pa tudi preveč evropske ne, ker je zelo intelektualna. Rad bi presek med obema." Pozneje je Barbieri zložil še več filmskih podlag.

Poklon za življenje, posvečeno glasbi
Lani je Barbieri dobil še latino nagrado grammy, tokrat za življenjsko delo, češ da je v svoji karieri "pokril praktično celotno džezovsko pokrajino" in pri tem ustvaril "uporniški, a skrajno dostopen glasbeni slog, v katerem je sodobni džez združil z latinskoameriškimi žanri ter vanj inkorporiral elemente instrumentalnega popa".

Tudi Barbieri sam je bil ponosen na to, da je v življenju raziskoval različne glasbene zvrsti. "V tistih dneh," je izjavil o sedemdesetih letih, "me džezovski glasbeniki niso imeli za džezista. Če sem latino, me za latino glasbenika pav tako nimajo. Torej ostajam nekje na sredini. Ampak to je dobro. Veste, kaj rečem, ko me vprašajo, kakšno glasbo igram? Igram svojo glasbo - Gata Barbierija."