Alessandro Alessandroni je poleg tega, da je obvladal igranje kitare, mandoline, mandoločela, sitarja, klavirja in harmonike, slovel predvsem po izjemnih žvižgaških sposobnostih. Najširše prepoznavna pa je Alessandronijeva kitara iz naslovne teme filma Sergia Leoneja Dober, grd, hudoben iz leta 1966, za katerega je glasbo zložil Morricone.

Alessandroni in Morricone pa nista bila povezana le profesionalno, temveč sta prijateljevala že vse od otroštva. Pozneje sta skupaj ustvarila glasbeno podlago za mnogo špageti vesternov in italijanske giallo filme.

Ko je imela beseda žvižgač še drugo konotacijo ...
Alessandroni pa je bil ne le kot multiinstrumentalist, temveč tudi kot občudovan in prekaljen žvižgač zelo prikladen za filmsko glasbo, kakršno podpisuje sicer bistveno bolj znani Morricone. Sam Alessandroni je zložil glasbo za okoli 40 filmov, katerih atmosfera nosi njegov pretanjni občutek za kompozicijo in orkestracijo, nikakor pa ne gre preslišati njegovega svojstvenega smisla za humor.

Ob filmski glasbi je posnel tudi veliko stvaritev za zvočne banke, ki so na razpolago za uporabo med drugim v televizijski produkciji, reklamah, videoigrah itd. V Rimu leta 1925 rojeni Alessandro Alessandroni ni bil deležen slave Morriconejevega formata, vendar je s svojim bogatim opusom zvočno obarval zlato dobo italijanske, pa tudi mednarodne filmske produkcije.

Slišati ga je mogoče tudi v "vsem generacijam znani" pesmi Mah Nà Mah Nà, za katero najbrž nihče ne ve, da jo je zložil Pierro Umiliani, še manj pa, da je Alessandroni prispeval vokal za to skladbo, ki jo je za svojo vzel Muppet Show.

Alessandro Alessandroni je le nekaj dni po 92. rojstnem dnevu umrl v Swakopmundu v Namibiji.