Kot profesor na nekdanji Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani je Šegula zaznamoval življenja prenekaterega bodočega učitelja kitare, osnoval je zbirko učbenikov Mladi kitarist, ki je še danes nepogrešljiv del poučevanja slovenskih učiteljev kitare in je deloval na številnih drugih področjih glasbe.

Ko je Tomaž Šegula še začenjal svojo poklicno pot, so slovenske glasbene šole kitaro obravnavale še kot ljudsko glasbilo, namenjeno predvsem pevski spremljavi.

S svojim publicističnim delom, učbeniki za kitaro, z odmevnimi javnimi nastopi in zmagami njegovih učencev na tekmovanjih mladih glasbenikov, predvsem pa s svojim strokovno-organizacijskim delom je veliko pripomogel k temu, da je kitara tudi v slovenskih glasbenih šolah postala enakovredna drugim tradicionalnim glasbilom. V sredini sedemdesetih let dvajsetega stoletja je klasična kitara postala tudi samostojna študijska smer na obeh slovenskih srednjih glasbenih šolah in pozneje tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Starosta Srednje glasbene šole v Ljubljani
Pedagoško delo je začel leta 1963 na Glasbeni šoli Domžale, kjer je poučeval klavir in kitaro. V letih 1966–1968 je poučeval glasbo na Pedagoški gimnaziji v Ljubljani, od leta 1968 do leta 2003 pa je bil redno zaposlen na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani kot profesor kitare in kitarske komorne igre, kjer je bil vrsto let tudi vodja oddelka za kitaro. V letih 1968–1972 je kot član ansambla za staro glasbo Schola Labacensis nastopal na številnih koncertih.

Pomemben sad Šegulovega ustvarjanja predstavlja zbirka učbenikov za kitaro z naslovom Mladi kitarist, ki je prvotno štela šest zvezkov, v letih 1995–2000 pa je izšlo osem zvezkov povsem prenovljene izdaje kompleta pod enakim naslovom.