Novico o dirigentovi smrti je danes sporočil direktor newyorških filharmonikov Matthew VanBesien. Kot je zapisal, z najglobljo žalostjo v imenu Masurjeve družine sporoča, da je "naš navdihujoč glasbeni direktor v letih 1991-2002 in glasbeni direktor emeritus" umrl.

Po študiju klavirja, skladateljstva in dirigiranja v Leipzigu je med letoma 1955 in 1958 ter potem med letoma 1967 in 1972 vodil orkester dresdenskih filharmonikov, sodeloval pa je tudi s Komische Opero v takratni Vzhodni Nemčiji, kar 26 let pa je vodil tudi leipziški orkester Gewandhaus. Leta 1991 je postal glasbeni direktor newyorških filharmonikov in v tem obdobju močno izboljšal njihovo kakovost. Po sporu z upravo mu, na njegovo razočaranje, leta 2002 niso podaljšali pogodbe, so mu pa nadeli na novo uvedeni naziv častni glasbeni direktor.

Leta 2000 je postal glavni dirigent londonske filharmonije (do leta 2007), leta 2002 pa glasbeni direktor državnega francoskega orkestra, kjer je ostal do leta 2008, ko je potem postal častni glasbeni direktor. Od leta 1975 je bil tudi profesor na glasbeni akademiji v Leipzigu. Za svoje je prejel številne nagrade in priznanja po vsem svetu.

Potem je bil dolga leta simpatizer vzhodnonemških oblasti, kar pa se je spremenilo leta 1989, v času največjih trenj med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Po aretaciji uličnega glasbenika v Leipzigu je, skupaj s še petimi vidnimi osebnostmi, 9. oktobra 1989 posredoval v protivladnih protestih, pozval k miru in proti nasilju ter dosegel konec napetosti, ki bi se sicer lahko zlahka končale v spopadu varnostnih sil s protestniki.

Potem ko je leta 2012 odpovedal vrsto koncertov, je prek svoje spletne strani sporočil, da ima Parkinsonovo bolezen.