Petminutne poznobaročne arije so bile strukturno zelo podobne sodobnim pop pesmim. Foto: EPA
Petminutne poznobaročne arije so bile strukturno zelo podobne sodobnim pop pesmim. Foto: EPA
Arnold Schönberg: Mojzes in Aron
Ko vas kateri od gostov vašega družabnega večera povpraša, ali sme sesti za klavir, ga raje preventivno vprašajte, ali morebiti ne želi preigravati Arnolda Schönberga. Strastno udrihanje po klavirskih tipkah in izvabljanje atonalne ekspresionistične glasbe namreč utegne pokvariti prijetno vzdušje. Foto: EPA
Antonio Vivaldi
Antonio Vivaldi - mojster še danes priljubljene blagozvočnosti.

V samo dveh mesecih leta 2007 je izšlo več kot dva ducata zgoščenk z glasbo bodisi Antonia Vivaldija bodisi Georga Friedricha Händla. Strokovnjaki imajo pojasnilo za fenomen priljubljenosti obeh skladateljev: njuna glasba naj bi bila boljša kot glasba katerega koli drugega skladatelja klasične glasbe, podobna sodobnemu popu. To nas ne sme presenetiti. Oba sta namreč svojo glasbo veliko bolj kot brezčasno umetnost pojmovala kot zabavi namenjen "uporabni predmet". Pa to ni veljalo le za Vivaldija in Händla. To je bilo pač vzdušje poznega baroka, ko je nastajala glasba, ki je strukturno bližje popu kot klasiki. To menda potruje tudi pogosta uporaba izsekov iz tovrstnih kompozicij v oglaševalskih spotih.



Po Schönbergu je slaba prebava zagotovljena
Pa vendar je to razumljivo. To je glasba, ki zahteva "celega" poslušalca. To ni lahkoten pop, ki ga pogosto uporabimo kot zvočno "kuliso", ob kateri se lahko brez težav lotimo kakšnega opravila. In ravno to je bilo poslanstvo Vivaldija in Händla. Priskrbeti glasbo, ob kateri so se gostje "zahtevnih" družabnih srečanj še vedno lahko zapletli v prisrčen pogovor in uživali ob hrani. Kot je izpostavil novinar Die Welta - kaj takega ob intenzivni pozni romantiki Antona Brucknerja ali silovitem atonalnem ekspresionizmu Arnolda Schönberga ne bi bilo mogoče. Vsaj v primeru Schönbergove distorzije umerjenega ritma bi gostje kljub prijetni družbi in ne preveč začinjenem obroku hitro zapadli neverjetni nervozi in kar gnalo bi jih k hiperaktivnosti. Schönberg torej ni pop.

Obrtnika z umetniškim darom
Schönberg je bil za to preveč umetnika. Vivaldi in Händel pa sta bila poslovneža. Tega nista prikrivala. Kljub temu pa na primer Vivaldijevim arijam, ki kot klasike popa trajajo okoli pet minut, nihče ne more očitati umanjkanja umetniškega duha. Obenem je struktura teh skladb takšna, da si jih hitro zapomnijo tudi popolni glasbeni laiki in v njih prepoznajo urejenost. Povsem nekaj drugega torej kot bombastične in razvlečene Wagnerjeve stvaritve, ob poslušanju katerih se človek počuti povsem majhnega, skoraj nevrednega življenja. Da ne bi s čim takšnim "postregli" svojim gostom na večerji! Zabava se zagotovo ne bo razvnela.