Obvezni prostovoljni prispevek v višini dveh evrov, ki ga uvaja javni zavod, bo morala plačati tako tista pomočnica direktorja, ki je včasih zadnje ure pred razprodanim koncertom klicala od predstavnika za stike z javnostjo do direktorja, ali lahko dobi dve vstopnici, kot tudi tisti novinar na študentsko napotnico, ki za svojih pet evrov na uro stoji nekje v ozadju, si zapisuje dogajanje in se ob prihodu domov usede za računalnik, piše in montira, ker je rok objave že čez nekaj ur. Kar je za nekatere statusni simbol oz. uvrstitev na listo gostov, je za druge dovoljenje za delo oz. akreditacija. Prvi bo prispeval k napolnitvi prostora, drugi bo naslednje jutro poročal o "polni Katedrali Kina Šiške".

Ime Emily White večini izmed vas verjetno ne pomeni nič. Emily je bila 20-letna praktikantka na ameriški radijski postaji NPR, ki je pred dvema letoma v svojem zapisu na njihovem blogu priznala, da ima v svoji glasbeni knjižici 11.000 skladb, ampak da je v življenju kupila le 15 CD-jev. V svoj zagovor je dejala, da glasbena industrija krade glasbenikom - torej, zakaj bi jim plačevali s tem, da kupujemo CD-je? Zapis je sprožil burno debato. A ni spremenil dejstva, da se je odstotek posnete glasbe od leta 1999 zmanjšal za 64 odstotkov. Nove tehnologije so sprožile drastičen upad prodaje albumov. Včasih so bili umetniki sami lastniki svojega dela, danes je kraja (z nedovoljenim pretakanjem vsebin s spleta) postala legitimna. Glasba je od vseh nas. Glasba je 'đabe'. Dobrodošli v obdobju brezplačne kulture.

Ne nasprotujem vračanju sredstev v kulturo, zagovarjam pa prosto izbiro. Na namizju računalnika imam za ponedeljek pripravljen intervju z Gramatikom v okviru MMC-jeve rubrike Uspešna Slovenija, v katerem priznava, da glasbo svojim poslušalcem še vedno ponuja zastonj, ker verjame, da bi večina v iskanju svojega glasbenega okusa v nasprotnem primeru obubožala. Prav zato se vsak mesec ob novi izvedbi Špil lige v Kinu Šiška, kjer je vstop brezplačen, sprašujem, kje so vsi.

Zaradi dveh evrov na dogodek res ne bo nihče obubožal, za redno spremljanje vsebin pa boš resno razmislil, kam boš vložil svoj denar in koliko več boš pripravljen vložiti v svojo pripravo za delo. Vprašanje je, ali bo v času novičarske hiperprodukcije to razumel tudi medij, ki, recimo, zaradi svoje organizacije (primer - javni zavod) ne sme povrniti svojemu zaposlenemu stroškov za donacijo, čeprav bi moral, kot pravi Inšpektorat za delo.

Ne morem se otresti spomina na prizor iz oddaje Ekstra magazin pred leti, v kateri sta Dalaj Eegol in novinarka sredi pogovora načela temo, kdo koga potrebuje bolj: izvajalec medij ali medij izvajalca. Tudi med nasprotniki uvedbe kulturnega evra in prostorom urbane kulture so se začele debate, kdo koga potrebuje bolj in kdo bo brez koga propadel. Dejstvo je, da nam je usojena simbioza. Manjka pa argumentirani dialog.

Javna ustanova, ki je od junija do decembra lani v glavni vlogi gostila tri slovenske skupine (dve na obletnico), dala prostor Izštekanim, priložnost petim slovenskim izvajalcem v okviru sklopa koncertov Indekš, štirim slovenskim izvajalcem v vlogi podpornikov ali dopolnitve tujih gostov (med katerimi je bil dvakrat N'Toko) in organizirala Špil ligo (se opravičujem, če sem po krivici spregledala kakšen dogodek s slovenskimi glasbenimi akterji), bo donacije letos namenila izbranemu glasbeniku ali glasbeni skupini za snemanje albuma. Denar bo šel za studio in producenta, izvajalcu bo na koncu ostala vizitka. Podarjena vizitka. Podarjenemu konju ne gledaš v zobe, pravijo. Hkrati pa ga tudi ne ceniš toliko kot tistega, ki si ga prigaraš z lastnimi rokami.

Vseeno bo Kino Šiška uresničil svoj cilj – cilj, ki bi ga kot javni zavod lahko uresničil tudi sam, če bi postavil jasnejše omejitve za "pomembne goste" in ob deljenju akreditacij pomočnikom pomočnikov novinarjev rekla ne. Album - čeprav se je sprva govorilo, da bodo šle donacije v štipendije - bo posnet. Kaj sledi za izvajalca? Nastop pred večjo skupino v Kinu Šiška? Ne, promocijski koncert, kot so zapisali v Kinu Šiška. In kaj potem?

Pogrešam strategijo, v kateri bi bilo že na začetku jasno, kako se bo pomagalo izvajalcu, ko bo posnel album. Promocijski koncert in zagotovitev medijske podpore Kina Šiške je kaplja v morje. Kdo ga bo promoviral? Kdo se bo ukvarjal izključno z njim in se dogovarjal za nastope? Kdo bo kupoval albume v dobi, kjer je na milijone "Emily"? Na Finskem država vlaga v svoj največji glasbeni izvozni artikel - metal. V Sloveniji se državniki še ob obletnici Avsenikov pridejo samo nasmehnit fotografskim objektivom. In dokler bo tako, bo glasbenik in umetnik (razen, če ni poleg še izjemno vešč podjetnik) obsojen, da se ukvarja z glasbo v prostem času.

Zato, Kino Šiška, raje kupim vstopnico za koncert kot obvezno prostovoljno prispevam kulturni evro. Ne da se beremo, se vidimo!