"V ospredju našega zanimanja je eksperimentiranje z alternativnimi oblikami življenja, v smislu deljenja virov in znanja, pa tudi v smislu raziskovanja v smeri, ali lahko življenje deluje kot nekakšen možganski trust," so besede Genesis P-Orridge, vodje avantgardne glasbeno-videastične zasedbe Psychic TV.

Neuničljiva in kontroverzna ikona britanske podtalne performerske scene je Psychic TV ustanovila leta 1982 s Petrom Christophersonom (1955-2010), po prvem razpadu kultnih Throbbing Gristle, katerih ustanovna člana sta bila. Vse od takrat so Psychic TV v več inkarnacijah in tudi pod različnimi izpeljavami imen dražili ustaljene, a pogosto predvsem omejujoče norme britanske družbe. Kar pa ni ostalo brez davka ... In sledila je selitev v ZDA.

Leto 1993 je za Genesis prineslo poroko z Američanko Lady Jaye, ki je prav tako postala članica Psychic TV, sledil je tudi njun t. i. pandrogini projekt. Šlo je za vrsto plastičnih operacij, s katerimi sta zakonca postopoma dosegala vse večjo fizično podobnost in katerega namen je bil preseči delitev na dva spola in sploh na dve osebi. Genesis še danes, po smrti Lady Jaye leta 2007, o sebi ne govori v ednini. In ob tem ogromnem opusu umetniških in družbeno angažiranih ter pogosto domiselno predrznih projektih, je kdaj skoraj težko verjeti, da gre za eno samo, četudi (o)kultno osebo.

Vaša glasba je skozi vsa ta leta nekako nihala od industriala oziroma postindustriala do bolj psihedeličnega oziroma acid rocka pa tudi acid housa. Kaj lahko pričakujemo na ljubljanskem nastopu?
Še zmeraj smo zelo psihedelično usmerjeni, vendar smo ostrejši, kot je bila psihedelija v šestdesetih letih preteklega stoletja. Ne pripadamo sceni "rožice in ljubezen", ukvarjamo se z vprašanji narave življenja, včasih tudi s političnimi vprašanji. Besedila ostajajo močna, z glasbenega vidika pa smo morda širše dostopni, kot smo bili v preteklosti. Veliko je improvizacije znotraj strukture skladb, tako da nekatere trajajo tudi po deset, lahko tudi dvajset minut, če se zares razživimo. Pomembno vlogo na nastopih v živo imajo videi in tudi naš mojster za luči, ki je na turneji z nami.

Pred kratkim smo imeli turnejo po zahodni obali ZDA in osrednjih ZDA, kjer so bili vsi koncerti razprodani. Prav tako so bili vsi razen enega koncerta razprodani na naši zadnji turneji po Evropi. Zelo nas veseli, da je očitno prišlo do nekega preporoda zanimanja za glasbo, ki jo ustvarjamo. Tudi sami zelo uživamo v tem! Pri 66 letih še vedno vsakič podivjamo na odru (smeh).

Nekateri vas povezujejo z dadaizmom. Menite, da je ta še zmeraj živ?
Nimamo se za dadaiste. Menimo, da smo resnejši. Z vidika besedil gremo prej v smeri T. S. Eliota, Gogolja, Dostojevskega ali Joycea, veliko posegamo tudi po referencah na knjižne klasike. V besedilih se pogosto posvečamo temam s področja psihologije - zakaj se obnašamo, kot se; zakaj se podrejamo totalitarnim oblastem; zakaj se moramo vse čas vojskovati ...

Sprašujemo se, ali je s človeštvom nekaj res hudo narobe, da je pripravljeno skoz in skoz početi destruktivne reči. Na ta vprašanja poskušamo odgovoriti s konceptom, da je lahko dandanes užitek v kulturi tudi orožje. Smo mnenja, da so se ljudje že mnoga leta nekako valjali v najbrž negativnih vidikih industrialne glasbe, vendar je z leti svet okoli nas postal bistveno bolj mizeren in zastrašujoč, tako da ni treba več z glasbo opozarjati na to, saj se nam ta beda vsakodnevno meče v obraz. Tako so užitek, veselje in pozitivne ideje tisto najboljše, kar lahko nameniš ljudem.

Na začetku poti svojega ustvarjanja ste izhajali iz namena izzivanja splošno veljavnih družbenih norm. Ali ta namen še danes poganja vaše ustvarjanje?
Da, vsekakor! Če bi lahko izbirali, kaj bi najraje pustili za seboj na tem svetu, bi to zagotovo bil zagon skupnosti - kot nekakšne vasice. V ospredju našega zanimanja je eksperimentiranje z alternativnimi oblikami življenja, v smislu deljenja virov in znanja, pa tudi v smislu raziskovanja v smeri, ali lahko življenje funkcionira kot nekakšen možganski trust. To je od samega začetka in vse do danes naš ultimativni projekt, četudi se naša glasba s časom nekoliko spreminja.

Očitno je, da Psychic TV vsekakor presega okvirje, ne le zgolj glasbenega, ampak tudi umetniškega fenomena. Gre - morda paradoksno - za udejanjanje utopičnega načina življenja, ki je konkretno konceptualno podkrepljeno?
Prav ta teden smo prejeli elektronsko pošto, v kateri je bila izražena želja, da bi se naša knjiga Thee Psychick Bible: Thee Apocryphal Scriptures ov Genesis Breyer P-Orridge and Thee Third Mind ov Thee Temple ov Psychick Youth prevedla v ruski jezik, kar nas je seveda zelo razveselilo. Knjiga bo tako proti koncu leta poleg angleškega in francoskega jezika dosegljiva tudi v ruskem.

To nam veliko pomeni z vidika, da lahko ljudje, ki pridejo na naš koncert in uživajo v njem ali pa pač nasploh uživajo v naši glasbi, tudi preberejo, kako se je Psychic TV od prvotno zgolj glasbene zasedbe nato kot umetniški fenomen s časom razvil v način življenja. Povezani smo z magijo, okultnim, nevrolingvističnim programiranjem, operativnim spreminjanjem lastnega telesa …

Obudili ste nekoč že razpuščen TOPY (okrajšava za Thee Temple ov Psychick Youth, op. a.), kjer gre za mrežo ohlapno povezanih skupin ljudi, dejavnih kot spoj umetniškega kolektiva in izvajalcev magijskih praks …
Da, postopoma aktiviramo naslednjo stopnjo tega projekta. Vendar zdaj ga imenujemo nekoliko drugače, in sicer One True TOPI Tribe. Ko nas ljudje vprašajo, zakaj se po novem TOPI ne zaključi več s črko Y (ki se v angleškem izvirniku prebere kot 'why', v slovenščini torej 'zakaj', op. a.), odvrnemo, da se na tem področju res nimamo več spraševati, zakaj. Zdaj je čas, da povemo, kaj moramo narediti.

Leta 2009 ste najavili svojo upokojitev z glasbene scene in k sreči ni trajalo dolgo, da ste se spet vrnili v studio in na koncertne odre. Kaj vas je zvabilo nazaj?
Drži, da smo to najavili, ampak smo nato preprosto podlegli pritisku množice (smeh). Ljudje so nas nagovarjali, naj se vrnemo, se pritoževali in tarnali, ker nismo bili več dejavni. Vendar je res, da so naše turneje bistveno krajše, kot so bile nekoč. Zdaj se odpravimo na primer za dva tedna na pot in potem si pred naslednjo turnejo vselej vzamemo čas za počitek.

Vendar koncerti niso več naša osrednja dejavnost, zdaj se bistveno več posvečamo razstavam, pisanju knjig, predavanjem na univerzah, s čimer poskušamo mlade spodbujati, da čim bolj razmišljajo po svoje in … hja, ne zijajo zgolj v svoje pametne telefone skoraj ves čas!
Nekoč so se ljudje na koncertih res razživeli, divje plesali in pozabili na vse drugo, bilo je očitno, da so našli prostor, kjer so se počutili res varne. Dandanes žal mnogi zgolj usmerjajo svoje telefone proti odru. Zamislite, ljudje večino stvari doživljajo skozi ta zaslonček, čeprav so v živo prisotni v neki dejanski situaciji. To je neverjetno!

Kako bi na kratko opisali svoj današnji sistem verovanja?
Menimo, da bi morala človeška bitja postati zares humana - pri čemer bi se human pisalo s črko 'e' na koncu, se pravi humane in ta 'e' bi pomenil evolucijo. Saj bi se naj evolucija vendar ves čas vršila, mar ne? Trenutno smo na zares kritični točki, ko je kar preveč prisotno prepričanje, da smo že nekakšni končni izdelki. Moramo nadaljevati razvoj in se postopoma spet povezati v eno samo prekrasno obliko obstoja, ki ni ne moški ne ženska, ne črna ne bela, ne komunistična ne fašistična ...

Govorimo o človeški vrsti kot o enem samem organizmu. Če je namreč neki del kakšnega organizma kakor koli poškodovan, bo ta organizem na to svoje poškodovano mesto usmeril vse svoje razpoložljive vire, da se znova ozdravi oziroma popravi. In če bi lahko človeštvo delovalo na ta način, bi pri vsaki nastali katastrofi, pomanjkanju in kar je še takih uničujočih pojavov, posamezniki vzajemno "usmerili" tja vse, kar bi lahko pomagalo rešiti nastalo situacijo. Vendar to bi bilo mogoče le, če bi res delovali kot en organizem, saj organizem rešuje sebe kot celoto in ne le svojih posamičnih delov.

Ne bodo nas rešili narodi, tudi ne različni spoli, kaj šele politične stranke. Le skupaj bi se lahko pomikali proti neki čudoviti prihodnosti, kjer bi lahko zares udejanjali svoje potenciale. Saj vendar premoremo mnogo genialnosti, mnogo sposobnosti za nove izume in ne nazadnje se bomo seveda odpravili v vesolje (smeh).

Bi si lahko danes zamislili, da bi neki tak subkulturni fenomen, kot je acid house, povzročil tako vsesplošno paniko v širši družbi, kot jo je v Veliki Britaniji na koncu osemdesetih let preteklega stoletja? V devetdesetih pa še panika glede satanističnih ritualov in tudi sami ste doživeli krive obtožbe satanistične ritualne zlorabe …

Menimo, da tudi danes kaj takega ne bi bilo nemogoče, saj se take stvari zgodijo zelo naravno, takih situacij se pač ne da načrtno povzročiti. Ravno začetki kulture ravea so takrat močno temeljili na občutku skupnosti. Šlo je za neko zavetje za posameznika, ki ga lahko najde v svojem plemenu, s katerim ga povezuje soroden pogled na to, kaj je narobe s tem svetom, ne glede na to, kje živi. Ljudje so se na takih temeljih povezovali v skupnosti tudi v 60., 70. ali 80. letih preteklega stoletja.

In danes se znova kaže vse večja potreba po pripadanju skupnosti, s katero se lahko poistovetimo. Verjamemo, da so skupnosti naslednja stopnja razvoja in to bo zagotovo mnoge spet zelo zmotilo. Pravzaprav smo bili vrženi iz Velike Britanije, ker smo snovali mrežo skupnosti v Brightonu, kjer smo imeli nekaj hiš, v katerih smo ljudje TOPY živeli svoj življenjski slog TOPY. Imeli smo svoje prodajalne, tudi svoje prodajalne plošč, svoje glasbene založbe itd., kar je oblasti do te mere spravilo ob živce, da so nas za sedem let prisilili v eksil. Upoštevajte, da se je to v Veliki Britaniji zgodilo prvič po Oscarju Wildu.

Mnoga leta prebivate v New Yorku. Kako se je tamkajšnja alternativna scena v vaših očeh spremenila v tem čas?
Zagotovo ni več tako zabavna, kot je bila. Ko smo se leta 1993 spoznali z Lady Jaye in še posebej, ko smo pred tem v poznih osemdesetih prihajali sem koncertirat, je bil New York pravo bojišče, mesto je polzelo v obubožanje. Vendar je bilo vzdušje blazno razburljivo, ljudje so povsod počeli nore stvari. Lahko si počel marsikaj, vendar te je policija pustila na miru, saj je bila prezaposlena z resnejšimi zadevami in se je tudi sama komaj pretolkla skozi to obdobje.

V East Villageu oziroma na Lower East Sidu, kjer še vedno živimo, je tudi obstajala prekrasna skupnost. Drug drugemu smo pomagali, si posojali stvari in se podpirali. Recimo, če je kak ustvarjalec želel nastopiti, mu je vedno kdo pomagal, da je prišel do prizorišča za svoj nastop. Vendar ko ljudje začno sami vzpostavljati svoje skupnosti, to zmeraj vnese motnje v status quo. In to zmoti državne oblasti, ker zaznajo, da je njihova oblast na ta način vse manjša, saj ljudje s samoorganiziranjem sprejemajo svoje odločitve in zavračajo njihov nadzor, kar oblasti seveda zaznajo kot grožnjo.

Opažam, da še vedno dosledno uporabljate zaimek 'mi' in množinsko glagolsko obliko, tudi ko govorite samo o sebi. Je to nadaljevanje t. i. pandroginega projekta, ki sta se mu posvetila oziroma posvetili z Lady Jaye? In kakšen motiv stoji danes za tem?
Da, vsekakor poskušamo! Vendar je kdaj to tudi precej zapleteno. Sploh je težko, ko govorimo o preteklosti, preden smo spoznali Lady Jaye, saj se morda zdaj počutimo kot 'mi', v resnici pa govorimo o času, ko je obstajal še 'jaz'. Tako, da 'jaz' uporabljamo v zgodovinskem smislu.

Sicer pa uporabljamo 'mi', ker nočemo, da bi bil prispevek Lady Jaye spregledan ali zanikan, saj nekateri pravijo, da je bila le druga polovica Genesis in da ne bi sama ničesar ustvarila. Kar sploh ne drži, saj je bila že prej uveljavljena na alternativni performerski in gledališki sceni. Še danes je pomembna za nas. Zaradi nje imamo tudi drugačen, prijaznejši in bolj sprejemajoč odnos do vsega, kar počnemo. Dala nam je moč, da smo zvesti svojim idejam, saj je vselej govorila: "Če vidiš pečino, skoči z nje." S tem je mislila, da se prav nikoli ne smeš bati tega, kar se lahko zgodi.

Nekje sem prebrala, da je ime Genesis P-Orridge podpisano pod več kot 200 izdajami. Katero bi - če je to le mogoče - izpostavili kot svojo najljubšo?
Danes jih je že več kot 300. Če izbiramo v tem trenutku, bi bil to najbrž album Snakes, ki smo ga posneli leta 2014. In zagotovo tudi naša najnovejša izdaja Alienist, ki izide najverjetneje junija in bo vsebovala štiri dolge skladbe na vinilni plošči. Te bomo tudi v živo predstavili v Ljubljani.

Na tem mestu moramo še izpostaviti, da je trenutna postava Psychic TV najboljša do zdaj in tudi s celotno širšo ekipo smo nadvse zadovoljni. Zelo uživamo na odru, prekrasno je sodelovati z njimi, saj znajo zelo pretanjeno poslušati in razumejo, kaj hočemo povedati z besedili. Pravzaprav dandanes igramo glasbo, ki smo jo slišali v glavi, ko nam je bilo 17 let.

Ste si lahko zamišljali, da se bo v 21. stoletju v ZDA zgodilo kaj takega, kot je sprejetje zakonodaje v Severni Karolini, ki odreja, da se lahko uporabljajo javna stranišča le v skladu s spolom, navedenem na rojstnem listu uporabnika?
Oh, to je naravnost blazno! Morda smo si lahko zamišljali, da bodo kdaj spet na pohodu nazadnjaške ideje, vendar smo mislili, da gre za boj, ki smo ga že izbojevali. No, s težavami, povezanimi s stranišči, pa imamo kar nekaj zgodb … V času, ko smo se z Lady Jaye že enako oblačili in enako ličili, se nam je okoli leta 2002 na letališču JFK pripetilo nekaj precej zabavnega. Skupaj smo se podali na moško stranišče, saj takrat še nismo imeli operacije prsi, vendar me je ustavil policist, rekoč: "Gospodična, ne morete sem, to je moško stranišče." In tako je bilo temu ubogemu policistu - sicer neuspešno - treba razložiti situacijo, saj je dejansko grozil z aretacijo. No, vse od takrat pač hodimo na žensko stranišče.

Ali pa leta 2006, ko smo bili namenjeni na koncert v Phoenix v Arizoni, in smo začeli na poti tja dobivati vse več sporočil transspolnih aktivistov, ki so nas spraševali, kako lahko nastopamo v tistem določenem klubu. In tako smo šele takrat ugotovili, da lastnik transspolnim osebam ne pusti v klub, da te ne bi uporabljale "napačnega" stranišča. Seveda smo takoj odpovedali koncert tam in dobili ponudbo za drug klub, vendar pa tudi tam ni šlo gladko, saj je lastnik stavbe zagrozil lastniku tamkajšnjega kluba z odvzemom licence.

Končalo se je tako, da smo tisti večer nastopili v precej majhnem motorističnem baru. Bil je zelo vroč dan, prostor pa nabito poln, tako da smo nekje na polovici koncerta odvrgli majico in še vse prisotne prav tako pozvali k temu - naenkrat je bil skoraj ves bar zgoraj brez! Iz te grozne situacije se je tako porodil eden bolj norih koncertov, kjer smo zavrnili nesmiselne delitve in družno uživali v tej osvoboditvi.