Vsega skupaj je bilo 40 opernih in 48 gledaliških predstav ter 83 koncertov in 54 otroških predstav. Salzburške slavnostne igre imajo najobsežnejši program izmed vseh, saj zajema­ vse zvrsti klasične glasbe – tudi opero in gledališče. Številčno gledano noben drug festival ne presega obsega programa v Salzburgu. Na to so zelo ponosni in vse mesto živi za festival.

Operno podobo festivala je oblikovalo enajst naslovov. Premierno so uprizorili Grad vojvode Sinjebradca Béle Bartóka in Igro ob koncu časa Carla Orffa kot diptih, Triptih Giacoma Puccinija in Katjo Kabanovo Leoša Janáčka, koncertno so izvedli Lucio di Lammermoor Gaetana Donizettija in komorno opero Jakob Lenz Wolfganga Rihma ter ponovili Mozartovo Čarobno piščal, Rossinijevega Seviljskega brivca in Verdijevo Aido.

25. avgusta so na odru Velike festivalne dvorane, prvič v zgodovini Salzburških slavnostnih iger, koncertno izvedli Donizettijevo Lucio di Lammermoor. Naslovno junakinjo je upodobila 39-letna Lisette Oropesa, ki je z izjemno muzikalnostjo navdušila občinstvo. Tudi zaradi lirične ekspresivnosti, izjemnih legatov in nadzorovane kolorature. Na drugi strani pa je v njenem glasu slišati naraven, a precej izrazit in na trenutke moteč vibrato. Vlogo Enrica je interpretiral suvereni Ludovic Tézier, ki je z žametno mehkim, a strogim glasom navduševal v belkantističnih kantilenah.

Kultivirano petje je značilno tudi za njegovega rojaka, Francoza Benjamina Bernheima, čigar Edgardo zveni lahkotno. Dober je bil tudi basist Roberto Tagliavini kot Rajmund. Zahvala za tekočo in odlično izvedbo gre predvsem dirigentu. Daniele Rustioni je rutinirano, a z izjemnim občutkom vodil Dunajski filharmonični zbor in orkester Mozarteum iz Salzburga. Prva izvedba te Donizettijeve opere na salzburškem festivalu se je že zapisala v zgodovino, nocoj pa lahko tudi vi prisluhnete interpretom, ki so poustvarili to skladateljevo mojstrovino.

Avgusta so na odru nekdanje Jahalne šole izvajali tridejanko Katja Kabanova Leoša Jánačka. Zgodba se ponaša z jasno začrtanimi značaji, globoko čustveno vsebino in mračno, utesnjujočim vzdušjem provincialnega kraja. Režiserju Barriju Koskyju je uspelo očistiti dogajanje z vidika odvečne mizanscene in posvetil se je portretiranju treh parov. Omejil se je na človeška telesa – to je bil tudi edini scenski element v obliki številnih lutk, oblečenih v oblačila in s hrbtom obrnjenih proti občinstvu – in na petje, besedilo, glasbo in luči. Vse to z namenom jasno začrtati Katjino klavstrofobijo v provincialnem kraju.

Prvi par, vdovo Marfo Kabanovo – interpretirala jo je solidna Evelyn Herlitzius – in njenega prijatelja, trgovca Dikoja – upodobil ga je Jens Larsen – je opisal kot predstavnika tradicionalne morale. Mlado snaho Katjo v interpretaciji izvrstne Corinne Winters in vaščana Borisa, nečaka trgovca Dikoja – pel je David Butt Philip – je uporabil za portret hrepenenja, lirično uglasbenega v ljubezenskem prizoru drugega dejanja. Kmečki par, vdovina posvojenka Barbara in Kudrjaš v dobri interpretaciji Jarmile Balážove in Benjamina Huletta, pa je vedrega, svobodnega duha.

Za dirigentskim pultom je bil Jakub Hrůša, specialist za Jánačkovo glasbo. To je bil njegov debi v Salzburgu, izvedba pa je bila tekoča in odlična. V orkestrski jami je bil orkester Dunajske filharmonije, v zaodrju in med občinstvom pa člani zbora Dunajske državne opere.

Julija in avgusta so na festivalu v Salzburgu uprizarjali Mozartovo Čarobno piščal in Verdijevo Aido. Prvo so premierno izvedli leta 2018, drugo leta 2017. Za letošnjo izdajo festivala pa sta režiserki segli po revalvaciji in rekontekstualizaciji predstav.

Mozartove opere imajo dolgo tradicijo uprizarjanja na Salzburških slavnostnih igrah, zadnja Mozartova opera pa ponuja številne režijske možnosti. Lydia Steier je ohranila vlogo pripovedovalca iz izvirne inscenacije brez govorjenih dialogov. Gre za dedka Treh dečkov, ki jim pripoveduje zgodbo o princu Taminu.

Pravzaprav je sam Tamino, portret Pamine v jedilnici pa ga spodbudi, da vnuke popelje na razburljivo potovanje. Takoj po koncu uverture se začne pravljična pot, na kateri spremljamo dogodivščine Tamina in Papagena. Številne hiše in drugačni prostori so prizorišča dogajanja, ki se z nenehnimi spremembami in tekočim dogajanjem bliskovito menjavajo pred našimi očmi. Predstava je napeta, številne bliskovite rešitve pa priklenejo gledalca na sedež.

Verdijeva Aida je premiero doživela pred petimi leti v režiji Shirin Neshat. Iz izvirne produkcije sta ohranjeni monolitna prazna kocka in večina kostumografije, spremenjene pa so bile videoprojekcije, ki aktualizirajo begunske krize. Aida iranske vizualne umetnice in fotografinje ni tradicionalna. Ni govora o palmah, piramidah in slonih. Gre za izčiščeno, nekoliko dolgočasno sceno, na kateri dominira velikanska bela, že omenjena monolitna kocka, občasno tudi razdeljena na dva dela. Vse je videti počasno, ponotranjeno, brez večjega vizualnega učinka.

Zbor Dunajske državne opere in orkester Dunajske filharmonije je vodil Alain Altinoglu. Aida Elene Stihine je korektna. V vlogi Amneris je namesto Anite Rahvelišvili nastopila Ève-Maud Hubeaux, ki pa se z nežnim mezzosopranom ni približala vročekrvni egiptovski princesi. Piotr Beczała je debitiral z vlogo Radamesa in nalogo odlično opravil. Dober je bil Roberto Tagliavini kot Egipčanski kralj, korektna pa Luca Salsi in Erwin Schrott kot Amonasro oziroma Ramfis.

Zasedenost sedežev na letošnjem festivalu je bila 96-odstotna, to je na ravni pred pandemijo, izdanih je bilo več kot 240.000 vstopnic, cene pa so bile od 5 do 455 evrov. Letošnji proračun je znašal 66,8 milijona evrov, nekaj je prispeval javni sektor – država, dežela Salzburg, mestna občina in mestna turistična organizacija, nekaj so primaknili tudi pokrovitelji, največ pa je samofinanciranja iz prodanih vstopnic in drugih dogodkov. To ni čudno, saj Salzburške slavnostne igre slovijo po kakovosti in vrhunski poustvarjalnosti. Vsak vložen evro se večkrat povrne v mestno in deželno blagajno. Kultura je lahko izvozna blagovna znamka in naši severni sosedje se tega dobro zavedajo.