Kot skladatelj je bil Rahmaninov eden zadnjih velikih predstavnikov pozne romantike. Komponiral je predvsem melodična dela za klavir, v zasebnem življenju pa je veljal za resnega, melanholičnega človeka, ki ga, tako anekdote, menda nikoli nihče ni slišal, da bi se smejal. (Vsi posnetki pogovorov in pisma razkrivajo turoben ton - razpoloženje, v katerem je bil najbolj ustvarjalen, a je morda skrivalo pravi obraz toplega in menda srečno poročenega človeka).

Sergej Vasiljevič Rahmaninov (1873-1943) se je rodil v Onegu blizu Novgoroda v družini nadarjenih glasbenikov (čeprav ga je v mladosti morda najbolj zaznamovalo to, da je bil oče lahkoživ ženskar, ki je družino dokončno zapustil, še preden so otroci odrasli). Študiral je klavir in kompozicijo na konservatoriju v Sankt Peterburgu in Moskvi. Že leta 1891 je z velikim uspehom debitiral kot pianist. Na njegovo umetniško pot je najbolj vplival Peter Iljič Čajkovski, ki je mladega skladatelja vzel pod svoje okrilje in ga podpiral, ko je skladanju dal prednost pred pianistično kariero, sam pa je priznal tudi vpliv Nikolaja Rimskega - Korsakova.

Mimogrede, Rahmaninova je odlikoval za igranje klavirja zelo pomemben atribut: imel je nadpovprečno velike dlani, celo tako zelo, da nekaterih njegovih skladb izvajalci z manjšimi rokami ne morejo izvajati (samo z levo roko je lahko zaigral akord v razponu oktave in pol). Pozneje v življenju je po svetu pogosto hodil v rokavicah in z majhnimi grelniki za roke: nekateri domnevajo, da je bila velikost njegovih dlani posledica dednega Marfanovega sindroma, ki je povzročil tudi artritis in kronične bolečine hrbta.

Domotožni bogataš
Med letoma 1904 in 1906 je bil dirigent v Bolšoj teatru, med letoma 1906 in 1909 je živel v Dresdnu, nato je koncertiral v ZDA. Med letoma 1911 in 1916 je delal v domovini, po oktobrski revoluciji pa je za vedno odšel v tujino; od leta 1918 so bile njegov dom ZDA.

Poleg skladateljskega dela je kot vrhunski pianist z velikim uspehom nastopal po vsem svetu. Kmalu si je lahko privoščil, da je izvajal le še lastne skladbe - in pravzaprav je bil prvi ruski skladatelj, ki ne samo, da si je nakopičil zajetno premoženje, ampak je to storil s posnetki lastnih skladb.

Izgnanstvo, ki je seglo onkraj smrti
Rahmaninov si je želel vrnitve v domovino, a mu je oblast to onemogočala. Dolgo je tudi bojkotirala njegovo glasbo in celo njegova poslednja želja - da bi bil v Rusiji vsaj pokopan - je ostala neizpolnjena. Ko je umrl, so njegovo krsto, ki je v Los Angelesu čakala na prevoz čez Atlantski ocean, v domovini še enkrat zavrnili, zato je pokopan na newyorškem pokopališču Valhalla.

V intervjuju dve leti pred smrtjo je povedal: "Sem ruski skladatelj in moj značaj in pogled na svet je izoblikovala rodna dežela. Moja glasba je plod mojega značaja, zato je to ruska glasba. Nikoli si zavestno ne prizadevam, da bi pisal rusko ali kakršno koli drugačno glasbo. Ko zapisujem svojo glasbo, skušam le preprosto in jasno izraziti, kar je v mojem srcu."

Tradicionalen, a tehnično zahteven
In prav taka je njegova glasba - duhovno poglobljena, pisana v tradicionalnem glasbenem jeziku z bogato občutenimi melodičnimi linijami. Njegovi klavirski koncerti sodijo med najlepšo, obenem pa tehnično najzahtevnejšo glasbeno solistično literaturo, je o glasbi Rahmaninova pred enim izmed koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija zapisala muzikologinja Monika Kartin.

Med glavna dela Rahmaninova sodijo štirje klavirski koncerti (1891-1926), med katerimi so posebej priljubljeni Koncert št. 2 v c-molu (1901), tri simfonije (1895-1936), Rapsodija na temo Paganinija za klavir in orkester (1934), ter 5 Morceaux de fantasie (Pet fantazijskih skladb, 1892), v katerih sta znan Preludij v cis-molu in opera Francesca de Rimini (1905). Napisal je še vrsto klavirskih skladb in zelo cenjene samospeve.