Na koncertu je v Cankarjevem domu simfonike vodil En Šao. V Koncertu za rog in orkester češkega skladatelja Pauerja se je kot solist predstavil Boštjan Lipovšek, Pesem o nebeškem veselju iz zadnjega stavka Mahlerjeve simfonije pa je odpela sopranistka Mihaela Komočar.

Zapleteni ritmi in barvno bogata instrumentacija
Kot je že v navadi, se bo koncert začel z delom slovenskega skladatelja. Tokrat je orkester izbral Simfonijo In memoriam cara Milana Božidarja Kosa, ki že desetletje živi in deluje v Avstraliji. Novomeščan je leta 1974 na Univerzi v Adelaidi končal študij kompozicije, nato pa se je posvetil podiplomskemu študiju. Med letoma 1978 in 1983 je bil v Sydneyju profesor za kompozicijo, med letoma 1983 in 2002 pa redni profesor in predstojnik oddelka za kompozicijo na državnem konservatoriju univerze v Adelaidi. Za njegovo glasbo je značilno povezovanje metrično zapletenih ritmov z barvno bogato instrumentacijo. Simfonijo, ki so jo je prvi koncert izbral orkester, pa je skladatelj napisal v spomin na svojo pokojno ženo.

V duhu neoklasicizma
Glasba Jiržija Pauerja je sprva kazala močne vplive skladateljevega profesorja Aloisa Habe, v 50. letih pa se je v novi glasbeni avantgardi usmeril v novoromantično estetiko in v skladu z doktrino, da je treba umetnost približati množicam, zložil vrsto zborovskih pesmi za partijski agitprop. Modernejši duh je iz njegovih not zavel v 60. letih. V Koncertu za rog in orkester izhaja iz neoklasicistične glasbene tradicije prve polovice 20. stoletja, zlasti glasbe Šostakoviča in Prokofjeva.

Tokrat brez obsedenosti z veličastnim
Čeprav prištevajo Gustava Mahlerja med novoromantike, njegove skladbe namigujejo, da gre za enega začetnikov glasbenega modernizma. V njegovih delih je namreč mogoče zaznati preplet čaščenje ideala lepote s patetiko, banalnimi frazami, ironijo in parodijo. Če se je bil Mahler navduševal nad veličastnimi glasbenimi oblikami in je v svojih simfonijah večkrat uporabil zbor in vokalne soliste, je četrta simfonija v G-duru je pravo nasprotje te obsedenosti z veličino. V njej je namreč izbral klasično štiristavčno obliko, v orkestraciji pa se je odrekel pozavnam in tubi.