Simfoniki so na oder Slovenske filharmonije v Ljubljani stopili skupaj s solisti violončelistom Milanom Hudnikom, sopranistko Pijo Brodnik in pianistom Klemnom Golnerjem. Na njihovem programu so Myslivečkova Simfonija v D-duru, Stamitzev Koncert za violončelo in orkester v G-duru ter Mozartova dela Divertimento v B-duru, koncertna arija Ch'io mi scordi di te - non temer in uvertura k Don Giovanniju.

Revni kot cerkvene miši
Kot je značilno za Mozartine, so dela, uvrščena na program, nastala v času, ko je skladal tudi Mozart. A Mozartu, Myslivečku in Stamitzu ni skupno le 18. stoletje, ampak tudi precej nezavidljiv finančni položaj ob koncu njihovega življenja. Češki skladatelj Josef Mysliveček, ki so ga Italijani slavili kot božanskega Čeha, je uspeh dosegel že z zgodnjimi simfonijami, neznansko slavo pa so imele njegove opere, napisane v Italiji. V tej državi je srečal tudi Mozarta, ki je bil njegov velik občudovalec in mu je celo pomagal, ko je Mysliveček zbolel, njegova dela pa so prišla iz mode. Kljub temu je Čeh v pozabi in revščini umrl v Rimu, stroške za njegov pogreb pa je poravnal neki Anglež.

Od allegra do rondoja
Še slabše se je godilo njegovemu rojaku Johannu (Janu Vaclavu) Stamitzu, ki je umrl tako zadolžen, da so njegovi upniki na dražbi prodali njegovo zbirko not. Stamitz se je sicer ustalil v Jeni, kjer je deloval kot dirigent in pedagog. Tri koncerte za violončelo in orkester je napisal za pruskega kralja Friderika Viljema II., ki je bil dober amaterski čelist in velik ljubitelj glasbe.

Matej Venier, umetniški vodja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, je delo, ki bo izvedeno na drugih letošnjih Mozartinah, opisal kot delo, ki se začne "s sonatnim allegrom; obe glavni temi najprej predstavi orkester. V reprizi se temi pojavita v obrnjenem vrstnem redu. Stamitz je slovel po eleganci svojih počasnih stavkov in zasanjana romanca koncerta v G-duru v celoti opravičuje njegov sloves. Koncert sklene značilen živahni rondo. Presenečata romantični melodični in dinamični razpon tega sicer blagega in spevnega klasicističnega dela."

Anekdote o Mozartovih delih
Vsa tri Mozartova dela pa povezujejo anekdote o njihovem nastanku ali posebnostih. Divertimento v B-duru ima le tri stavke, posebnost pa je predvsem zadnji, v katerem si je Mozart privoščil "vrsto vragolij: premaknjeni poudarki, hitre pasaže, izmenjava izigranih in odstavljenih not ter pospešen tempo dajejo rustikalni plesni osnovi neugnano lahkoten značaj," je delo opisal Venier.

Mozartova skrita ljubezen?
Umetniški vodja simfonikov je o koncertni ariji Ch'io mi scordi di te – non temer zapisal, da jo je avtor posvetil pevki Nancy Storace, ki je med letoma 1783 in 1787 pela v cesarski dvorni operi na Dunaju. Za glasbenika številni domnevajo, da sta bila več kot prijatelja, a dokazov za to ni. Tekst za arijo izhaja iz libreta za opero Idomeneo in izraža bolečino ob ločitvi od ljubljene osebe, tema pa ni naključje, saj je pevka arijo izvedla na svojem poslovilnem koncertu, preden je za vedno zapustila Dunaj; na klavirju jo je spremljal Mozart sam.

Uverturo prvič slišali na premieri
Kot posebnost uverture k Don Giovanniju pa simfoniki poudarjajo predvsem način, kako je ta nastala in bila prvič uprizorjena: uvertura večer pred premiero še ni bila napisana, a jo je Mozart napisal v treh urah, jo onesel k prepisovalcu in jo glasbenikom dostavil na notna stojala, še preden se je črnilo posušilo. Glasbeniki so igrali prima vista, a s takšnim navdušenjem, da jih je občinstvo nagradilo z gromkim aplavzom. Prepričali so ga slovesni uvod, popoln sonatni allegro v D-duru, padajoči motiv iz petih tonov in modulacija v F-duru, ki se neposredno nadaljuje s prvim prizorom opere.