Do zdaj je veljala domneva, da sta sonati delo dveh ali enega anonimnega in amaterskega glasbenika, a so zmoto popravili strokovnjaki, ko so dokumente natančno pregledali. Zgodba se je začela, potem ko je bila antologija, ki je nekdaj pripadala zdaj že pokojnemu poslovnežu Geraldu Coku, s 180 deli podarjena londonskemu muzeju Foundling. Vsebina mape je izhajala iz obdobja med letoma 1715 in 1725, poleg Vivaldijevega dela pa so bila v njej tudi dela Handla, Corellija in Purcella.

Sonati sta ostali strokovni javnosti skriti, vse dokler nista na svoji dolgi poti prišli do omenjenega londonskega muzeja, kjer so potem podarjeno mapo katalogizirali in raziskali njeno vsebino. Raziskal ju je Michael Talbot, gostujoči profesor glasbe na liverpoolski univerzi Hope, in povedal, da se zdi, da ju je Vivaldi zaradi njune preproste tehnike napisal za amaterske glasbenike. Ena izmed sonat bo po vsej verjetnosti doživela svojo prvo izvedbo v moderni dobi na liverpoolski univerzi.

Usoda, o kateri smo že večkrat slišali
Vivaldi se je v zgodovino glasbe zapisal predvsem kot odličen skladatelj glasbe za violino. Med več kot 500 koncerti, ki jih je napisal, jih je bilo kar okoli 230 posvečenih temu glasbilu. Vivaldijevo najbolj znano delo je koncert Štirje letni časi. Kljub zares zajetnemu svežnju notnih zapiskov, ki jih pripisujejo Antoniu Vivaldiju, pa pravo število Vivaldijevih del morda še vedno ni znano. Šele pred nekaj leti so v Saški državni knjižnici v Dresdnu odkrili štiri skladbe sakralne glasbe, za katere so strokovnjaki za Vivaldija pripravljeni "podpisati izjavo", da so Vivaldijevo delo. Poprej so te skladbe zmotno pripisovali skladatelju zgodnjega klasicizma Baldassarreju Galuppiju.

Antonio Vivaldi je bil sin beneškega peka. Večino časa je deloval kot učitelj violine v neki dekliški sirotišnici. Delo duhovnika, skladatelja, dirigenta in violinista je bilo spoštovano že v 18. stoletju, kljub temu pa je Vivaldi leta 1741 v starosti 64 let umrl reven in skoraj povsem pozabljen.