320. sicer ni 'zelo' okrogla obletnica, a je pomembna, če se le katera od piranskih ustanov spomni, da že dvajset let Piran ni naklonil večje pozornosti svojemu največjemu rojaku, umetniku in znanstveniku, ki s svojimi dosežki že tristo let vznemirja glasbenike in fizike po vsem svetu.

Še najboljši violinisti posegajo po njegovih napotkih violinske tehnike, muzikologi še danes odkrivajo njegove nesmrtne partiture, slavni glasbeniki se z globokim spoštovanjem klanjajo njegovemu rojstnemu kraju, Piran pa … nič! Ali skoraj nič, če upoštevamo razstavo, nekaj koncertov domačih izvajalcev, projekcijo dvajset let starega filma, številne aprilske amaterske prireditve ter celo Tartinijev tek in svetovno prvenstvo v briškoli. To je letos nosilo Tartinijevo ime.

Poklon umetniku veličine, ki jo priznava ves svet, pač ne more biti gasilska veselica. Prav tako ne more biti dovolj nekaj sredstev za uigravanje edine pri nas ohranjene Tartinijeve violine, ko pa ta instrument še vedno čaka na pravo strokovno oceno in zavarovanje v skladu z vrednostjo. Šele ko bo zavarovana, bo lahko potovala po svetu in postala tržno blago, saj je na piranski občini glavni aksiom trženje. A Tartini žal ni sol, ne da se ga na enak način prodajati. Najprej ga je treba spoštovati, predvsem pa spoznati.

Vendar se tisti, ki razporejajo sredstva za kulturo, otepajo njegovih koncertov kot hudič križa. Celo takrat, ko jim jih pripeljejo "na dom". Vrhunske svetovne umetnike, ki povzdigujejo Tartinijevo slavo, vsako leto v Piran pripelje Tartini festival, ki ga državne in kulturne, predvsem tuje, institucije bolj podpirajo kot Tartinijevo rojstno mesto. Še Piranski glasbeni večeri, rojeni iz Tartinijevega navdiha, so letos skorajda ostali brez koncerta njegove glasbe. Festival, ki je zadnjih enajst let eden najboljših ambasadorjev Pirana, pa od domače občine dobi le pet odstotkov vseh potrebnih sredstev za realizacijo programa, ki ga v Piranu najbolj zvesto podpirajo minoriti in nekaj zasebnih prostovoljcev.

Tristo dvajset res ni tako pomembna številka, a toliko let so se ohranila Tartinijeva dela, ki bodo zagotovo živa še potem, ko bo za nami in našimi ustanovami zabrisana že vsaka sled.

Lea Hedžet, Radio Koper