Omenjena pesem je postala neuradna himna ameriškega gibanja za državljanske pravice, Taylor pa je veljal za enega najbolj vnetih promotorjev džezovske glasbe. Svojo glasbeno kariero je začel v 40. letih v newyorških džezklubih, postal hišni pianist Birdland cluba ter igral z velikimi džezisti, kot so Charlie Parker, Dizzy Gillespie in Miles Davis. Ustanovil je Billy Taylor Trio, za katerega je napisal na stotine skladb, med drugim tudi svojo najbolj slavno, ki jo je pozneje prepevala Nina Simone.
"Vse, kar je treba vedeti o Ameriki, najdemo v džezu"
Taylor, ki je verjel, da bi morali džez ceniti kot ameriško klasično glasbo, je pozneje to glasbeno zvrst promoviral na televiziji in radiu. "Še vedno nismo dali džezu položaja, ki si ga v naši družbi zasluži," je povedal v intervjuju leta 2007. "Če bi mu res prisluhnili, ga proučili, bi vedeli, da je vse, kar je treba vedeti o Ameriki, prav tukaj. In od nas, ki smo ga najbolj doživeli, je odvisno, ali ga bomo delili z drugimi."
S podobnim prepričanjem je v šestdesetih letih ustanovil gibanje Jazzmobile, ki je spobujalo izobraževanje skozi umetnost in v revnejših delih ZDA pripravljalo brezplačne koncerte priznanih glasbenikov.
Billy Taylor, je bil za svoje delo večkrat nagrajen, med drugim tudi z grammyjem. Glasbenika sta preživeli soproga Theodora in hči.