Bebo Valdes, oče prav tako znanega glasbenika Chucha Valdesa, ki smo mu pred tremi leti lahko prisluhnili v Ljubljani, se je rodil leta 1918 v Quivicanu s pravim imenom Dionisio Ramon Emilio Valdes Amaro. V štiridesetih letih je nastopal v nočnih lokalih Havane in postal leta 1948 glavni pianist in aranžer za hišni ansambel znanega kluba Tropicana. Kubanske melodije je uspešno prepletel s prvinami ameriškega džeza in afriških ritmov.
Umik od velikih odrov k intimnejšim nastopom
Po revoluciji na Kubi leta 1959 se je umaknil v Mehiko, medtem ko so na Kubi ostali njegova žena in njunih pet otrok. Leta 1963 je z zasedbo Lecuano Cuban Boys nastopal po Evropi in se med nastopom v Stockholmu zaljubil v obiskovalko koncerta. Ostal je na Švedskem in se šest mesecev pozneje poročil. Nedolgo zatem je prenehal nastopati in se ustalil, še vedno pa je igral klavir v barih in restavracijah. Leta 2006 je v intervjuju za ameriški radio dejal, da je to njegov poklic in konjiček. "Živim zaljubljen v to, kar delam. V tistih letih v Stockholmu, tudi če nisem bil slaven, sem to počel, ker sem imel to rad. In delal bi to vse do smrti."
Po dolgem premoru je leta 1994 v starosti 76 let izdal album Bebo Rides Again, za katerega je bil nagrajen z več grammyji. Znova je pozornost širše javnosti pritegnil nase, ko je sodeloval s kubanskim saksofonistom in klarinetistom Paquitom D'Rivero, njegova glasba se je še enkrat razširila z dokumentarnim filmom Calle 54, ki ga je leta 2000 posnel španski režiser Fernando Trueba. Potem ko je nekaj let preživel v Španiji, se je pred mesecem dni Bebo Valdes vrnil na Švedsko.