Na Ljubljanskem gradu so obudili srednjeveške pesmi o ljubezni, ki so jih v 12. in 13. stoletju prepevali trubadurji. Njihovo vlogo sta prevzela pevka Edita Garčević Koželj ter pripovedovalec in pevec Jani Kovačič, ki ju je spremljal italijanski srednjeveški konsort Dramsam. Stare pesmi so pomagali pričarati tudi pevca Marjetka Podgoršek Horžen in Nikola Nikolić ter pesnik in prevajalec Boris A. Novak.

Kovačič je izbral pravo prizorišče za koncert, saj že v sami opredelitvi trubadurja piše, da je to pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih. Slovenski trubadurji bodo jezik prilagodili občinstvu, ki mu bodo nekaj najznamenitejših srednjeveških viteških ljubezenskih pesmi predstavili v slovenščini.

Ženske in ljubezen kot najvišji ideal
Nov tip pesnjenja se je začel v Provansi ter slavljenje ženske in ljubezni kot najvišjih idealov nato razširil po Evropi. Na nemški prostor naj bi se vplivi razširili iz Italije in dežel, poseljenih z našimi predniki. Ustvarjanje izpred skoraj tisočletja se ni ohranilo, morda tudi zato, ker so se viteške ljubezenske pesmi prenašale (predvsem) z ustnim izročilom. Pesmi, ki so le preživele, so v Ljubljani poustvarili s starimi inštrumenti, kot so synphonia, lutnja, kljunasta flavta, dvojna flavta, vielle in ghironda.