V Sankt Peterburgu rojeni skladatelj je napisal 15 simfonij, pri pisanju pa je sledil Mahlerju, ki je z glasbo pripovedoval svoje stiske in stiske svojega naroda, pri tem pa glasbo obarval z dobršno mero ironije. V svojih delih je znal tudi nasprotovati režimu, zato je bilo precej njegovih del prvič izvedenih šele po Stalinovi smrti.

Šostakovič je študiral v svojem rojstnem mestu, pozneje pa še na leningrajskem konservatoriju, kjer je tudi poučeval. Glasbeno pot je začel kot obetaven pianist, a se je kmalu posvetil komponiranju. Njegova prva dela so nastala pod vplivom tradicionalne ruske glasbe, v kateri je inštrumentacija prav bleščeča, nato pa je začel spoznavati tudi sodobno evropsko glasbo. Nanj so vplivali predvsem Berg, Milhaud, Hindemith in Schönberg.

Na svoj talent je opozoril z diplomsko prvo simfonijo, ki ji je kmalu sledila z domoljubjem prežeta druga, imenovana Oktobrska. Za njegova dela so značilne močna osebna izpovednost ter bogata melodika in orkestracija.

Od domoljubnih do kritičnih del
Četrta simfonija je nastala leta 1936, ko se je začelo obdobje Stalinove represije, ki je domnevne nasprotnike režima iskala tudi med umetniki. Šostakovič je njeno krstno izvedbo sredi vaj umaknil, prvič so jo poustvarili šele po diktatorjevi smrti.

Z naslednjo, peto, je ustvaril nekoliko bolj všečno in preprosto delo, ki je doživelo velik uspeh. S sedmo, znano pod imenom Leningrajska, je glasbeno upodobil nemško obleganje Leningrada, postala je simbol upora ruskega naroda. Dvanajsto je posvetil spominu na Lenina.

Za njegova največja dela veljajo tudi godalni kvarteti, ki jih je prav tako 15. V njegovem opusu pa sta med drugim še operi Nos (po Gogoljevi noveli) in Lady Macbeth iz mcenskega okrožja. (Dan po tem, ko si je predstavo ogledal Stalin, pa je v časopisu Pravda izšla anonimna kritika, ki je opero opisala kot zmedo, ne pa glasbo.) Z mnenjem pa se ne strinja sodobna kritika, zato je prav na 100. obletnico Šostakovičevega rojstva Boljšoj teater opero, ki jo je avtor leta 1956 predelal v Katarino Izmajlovo, ponovno uprizoril.

Kompleksen odnos do sistema
S sovjetskim režimom je imel Šostakovič verjetno med vsemi takratnimi kolegi najbolj poseben oziroma težaven odnos. Ta ga je namreč enkrat kritiziral in skoraj prisilil k temu, da je komponiranje opustil, drugič odlikoval z najvišjimi priznanji.

Čeprav mu je naročal dela za svoje namene, je kar dvakrat, najprej leta 1936, nato še leta 1948, javno obsodil njegovo glasbo rekoč, da je neprimerna, in posledično prepovedal izvajanje njegovih del. S tem mu je priškrnil košček kruha, ki si ga je služil z ustvarjanjem za oblast sicer nemoteče filmske glasbe.

Do smrti ostal v Moskvi
Šostakovič, ki je delal kot pedagog, dirigent, skladatelj, tudi filmske glasbe, ter glasbeni publicist, je umrl 9. avgusta 1975 v Moskvi, kjer je preživel velik del svojega poklicnega življenja. V njem je prehodil celoten krog, od podprtega umetnika, ki mu je oblast naročala dela, do glasbenika, ki je bil zaradi svojega obrata proti oblasti in kritik pogosto nerazumljen in zasmehovan.

"Šostakovičevo leto" 2007 v Rusiji minilo neopaženo
Kljub neprijetnemu življenju pod totalitarno vladavino je Šostakovič postal eden največjih glasbenikov 20. stoletja. V tujini in tudi v Sloveniji ga velikokrat izvajajo, v rodni Rusiji pa so se leta 2007 le bežno spomnili stoletnice njegovega rojstva. Leto pred tem so v njegovem nekdanjem domovanju v Sankt Peterburgu odprli manjši muzej.