Skupina je fundacijo tožila lani, potem ko so izvedeli, da nameravajo kultni "logo" banane, ki se je prvič pojavil na ovitku njihovega albuma leta 1967, skrbniki Warholove dediščine odstopiti Applu za uporabo na ovitkih in ohišjih iPadov, iPhonov in sorodnih iIzdelkov.

V svoji vlogi so trdili, da je podoba postala simbol skupine in ga zato fundacija nima več pravice uporabljati. Podrobnosti sporazuma, ki sta ga obe strani zdaj dosegli, ostaja skrit pred javnostjo, pomeni pa, da je sojenje, ki bi se moralo začeti 29. julija, preklicano.

Kot se pionirskim izdelkom rado primeri, se tudi album The Velvet Underground and Nico ob izidu leta 1967 ni kaj prida prodajal, a 45 let pozneje ima kot verjetno prvi art-rock album nesporno mesto v zgodovini glasbe; brez njega morda nikoli ne bi - vsaj v današnji obliki - dobili Davida Bowieja, Roxy Music, Siouxsie and the Banshees, Jesus and Mary Chain in drugih zasedb, za katere so bili Velvet Underground ključen, celo formativen vpliv.

Sanjske, z aluzijami na mamila prepletene balade (Sunday Morning) se na albumu, ki je "oblečen" v slavno banano Andyja Warhola, zlijejo z brezkompromisno, prvinsko zvočno eksperimentacijo. Lou Reed je s svojimi sugestivnimi besedili vodil v boemski svet warholovskega New Yorka, kjer so vladale trde droge in spolna svoboda. 45 let pozneje to morda ni več tako šokantno, je pa še vedno hipnotično privlačno.

Pri tehtanju zgodovinskega pomena albuma bi se bilo treba vrniti v leto 1965, čas, ko so v Veliki Britaniji Beatli dekleta spravljali v ekstazo s poppopevčicami tipa Yesterday in Ticket to Ride. Takrat enkrat je v New Yorku Lou Reed, študent književnosti, ki se je posvetil pisanju besedil, spoznal avantgardnega glasbenika Johna Cala in začel z njim pisati pesmi.

Zares proti toku pa je vse skupaj začelo pluti šele, ko sta spoznala še Andyja Warhola. Popartist je leta 1966 skupino, ki sta se ji do takrat priključila še kitarist Sterling Morrison in bobnarka Moe Tucker, najel za svojo "hišno skupino", ki naj bi spremljala njegov "multimedijski projekt" Exploding Plastic Inevitable. Velvet Underground, ki so v Warholu med drugim našli tudi finančnega sponzorja za svoje eksperimentiranje, so tako dobili tudi primerno avantgardno vizualno podlago za svoj zvok.

Popolni mecen
"S tem da je bil Andy Warhol, nam je omogočil, da smo lahko ostali zvesti sami sebi," je pozneje o producentski vlogi umetnika, ki o ustvarjanju glasbe ni vedel ničesar, razmišljal Reed. "Nekako je v resnici bil producent, saj je služil kot dežnik, ki je odbijal vse napade v obdobju, ko še nismo bili dovolj veliki, da bi napade prenesli ... Ker je bil navajan kot producent, smo lahko preprosto vkorakali v studio in počeli, kar smo hoteli, pa nam ni nihče ugovarjal. Seveda Andy ni vedel ničesar o produkciji, ampak saj mu ni bilo treba. Samo sedel je tam in včasih rekel "Ooooh, to je fantastično", in tehnik se je seveda strinjal: Ja, pa je res fantastično, ali ne?"

Počasi olupi in poglej
Iz sodelovanja je leta 1967 zrasel danes antologijski "Banana album", za katerega je tri pesmi odpela nemška Warholova muza in pozneje tudi pevka Nico. Warholovo naslovnico z nalepko banane je spremljalo navodilo "Počasi olupi in poglej" (ne pa tudi recimo ime skupine ali naslov albuma).

Pri prvi izdaji je bila banana nalepka, pod katero se je skrivala slika olupljene rožnate banane. Za izdelavo je bil potreben poseben stroj - to je bil tudi eden izmed razlogov za zapozneli izid albuma - ki ga je založba plačala z upanjem, da bo navezava z Warholom pošteno povečala povpraševanje po albumu. Danes je izdaja z nalepko zbirateljska redkost (izšla je le še enkrat na začetku osemdesetih na Japonskem).

Nesinhronizirani s svojim časom
Plošča je bila, kot se je najbrž dalo napovedati, finančna polomija: v trenutku, ko se je pojavila na policah trgovin, je v ZDA že zavelo poletje miru, ljubezni in "flower power" sloganov, torej vzdušje, ki bi težko bilo večji kontrast umazanemu rocku, trdim drogam in dekadentni spolnosti Velvet Underground.

Svoj kultni status si je album tako zaslužil šele počasi in postopoma, po zaslugi ustnega izročila in osebnih priporočil. Verjetno ni škodilo, da je Lou Reed leta 1972 izdal megauspešni singel Walk on the Wild Side, ki ga je produciral David Bowie, pa tudi to, da je cela četica newvawovskih skupin kar naenkrat začela snemati njihove priredbe.