V Dvorani Union v Mariboru je bil na sporedu drugi abonmajski koncert z naslovom Vokal in violina, glasbeno-scenska prireditev z odlomki iz literarnih del, ki so zaznamovala 19. stoletje. Večer je bil posvečen 10. maja 1839 rojeni Mariborčanki Amalie Schneeweiss, soprogi slavnega violinista Josepha Joachima.

Potovanje v čas meščanskih salonov
Samospeve, ki so pred davnimi leti navdihovali Amalie, je občinstvu interpretirala ena največjih slovenskih opernih div Marjana Lipovšek. Utrip nekega časa in skrivnost pretresljive življenjske zgodbe so prestregli v dramskem izrazu priznanega avstrijskega gledališkega in filmskega igralca Petra Simonischka in njegove soproge, prav tako igralke, Brigitte Karner.

Sodelujoči glasbeniki so pričarali pestro glasbeno dogajanje v meščanskih salonih, kamor je pred prelomom stoletja zahajal tudi krog prijateljev Amalie in Josepha Joachima. Na klavirju se je v Mariboru ponovno predstavil odlični pianist, Anthony Spiri, na violini Saskia Roczek ter na violončelu Leonhard Roczek. Projekt je celostno zaokrožilo scensko oblikovanje in svetloba Davida Orešiča. Prireditev je produkcija Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor.

Očarala je tudi velikega Brahmsa
Na Amalijo Schneeweiss je pred nedavnim opozorila nemška muzikologinja Beatrix Borchard z Visoke šole za glasbeno in gledališko umetnost v Hamburgu. V svoji monografiji Glas in violina (Stimme und Geige) - biografija in poustvarjalna zgodovina, ki je izšla leta 2005 pri založbi Böhlau Wien-Köln-Weimar - je raziskala življenje in delo obeh umetnikov Joachim.

Oba sta bila prijatelja Johannesa Brahmsa, Clare Schumann in še mnogo glasbenih osebnosti. Borchardova se je oprla zlasti na avtobiografske zapise Amalie in na dopisovanja med Joachimom in Amalie, Brahmsom in Joachimom, Brahmsom in Amalie ter Clare Schumann in Amalie.

Joachim je Brahmsu, še preden mu je predstavil Amalie, v nekem pismu zapisal: "Moraš spoznati mojo nevesto, najdražji prijatelj. Njeno dekliško ime je Amalija Schneeweiss, prihaja s Štajerske in ima prečudovit glas, ki te v trenutku očara in prepriča o globini, jasnosti ter čistosti njenega duha /…/ Moje sreče se sploh ne da opisati."

Amalie po smrti utonila v pozabo
Sicer je Amalie slovela kot najboljša interpretinja Schumanna, Schuberta in Brahmsa. Po njeni smrti, 3. februarja 1899 v Berlinu, je spomin nanjo (v nasprotju z njenim možem) zbledel. Borchardova ugotavlja, da jo je doletela enaka usoda kot veliko drugih umetnic: v življenju so dosegle svetovni sloves, po smrti pa se je na njih pozabilo.