Z njim in s slovenskim harmonikarjem Markom Hatlakom smo se pogovarjali, takoj potem ko sta v Mariboru končala snemanje zgoščenke Tango Compás, ki bo izšla čez dva dni, ravno na Prešernov dan. Pri projektu sodelujeta tudi pianist Marko Črnčec in Luka Herman Gaiser na kontrabasu. Četverica bo prihodnji teden nastopila na več koncertih v Sloveniji: v Celju (13. februarja), Novem mestu (14. februarja) in Ljubljani (15. februarja).

Milenković je svetovno priznan vrhunski violinist, ki je zaslovel že kot deček. Že pri desetih letih je igral takratnemu predsedniku ZDA Ronaldu Reaganu, leto pozneje mu je prisluhnil predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov, nekaj let pozneje pa tudi papež Janez Pavel II. Pri samo 37 letih se lahko pohvali z izjemno kariero, v kateri je sodeloval z najbolj priznanimi orkestri in dirigenti, svoj široki glasbeni razpon pa je obogatil tudi z nastopi v pop-rockovskih vodah, kot je sodelovanje s skupino Gorillaz. Poleg pestrega urnika na odrih deluje tudi kot pedagog, trenutno kot izredni profesor poučuje na univerzi v Champaignu v ameriški zvezni državi Illinois in kot gostujoči profesor na beograjski glasbeni akademiji, v preteklih letih pa je poučeval tudi na slovitem Julliardu.

Marko Hatlak se na tujih in domačih koncertnih odrih pojavlja od leta 2000. Kot solist je igral tako z domačimi kot številnimi tujimi simfoničnimi orkestri in sodeloval z dirigenti En Shaom, Markom Letonjo, Davidom De Villiersom, Karmino Šilec in drugimi. Nastopa tudi v komornih zasedbah, v preteklosti je sodeloval tudi z Vlatkom Stefanovskim, Stefanom Hussongom, Uno Palliser, Neilom Innesom in Tommyjem Emmanuelom, Matejem Bekavacem, Mojco Zlobko in Karmen Pečar, pridružil pa se je tudi zasedbam Ars tango in Terrafolk.

To ni vajino prvo sodelovanje, saj sta sodelovala že leta 2011.

Stefan: To so bili začetki sodelovanja, zdaj pa gre za “destilat” vseh teh idej. Zdaj se osredotočamo že na bolj osredotočen, izpiljen slog in ideje, ki so na eni strani tradicionalne, po drugi pa še bolj divje.

Marko: Po drugi strani pa se je zasedba zmanjšala za enega člana, zdaj smo šli v kvartet. Ideja novega projekta je, da bi potem, tudi če igramo v tujini, vedno iskali nadarjene glasbenike, ki bi sodelovali kot gostje. V tem primeru sva se odločila za odličnega pianista iz Maribora Marka Črnčeca in Luko Hermana Gajzerja na kontrabasu. Izhajata iz džezovskega sveta, tako da bo to lepa simbioza, če se lahko tako izrazim: midva sva bolj iz klasičnega sveta, onadva pa iz sveta džeza. Ta glasba pa ponuja oba vidika.

Osnova torej ostaja tango.

Stefan: Ena od idej za naslov projekta je bil con paz, kar španščini pomeni v ritmu, to pa kar označuje ritem vsega, plesa, življenja. Con paz je v bistvu srčika, je strast, to je v vseh nas in to je nama zanimivo kot glasbenikoma. Komerciala ima negativno oznako, ljudje menijo, da je to nekaj cenenega. Mislim pa, da je treba začeti drugje, in sicer da imajo ljudje radi tisto, kar je kakovostno. To bo najboljše možno za najširše možno občinstvo. Ko govorimo o kakovosti, ni nobenega kompromisa, prav tako glede kompleksnosti del. Tudi nama ta projekt predstavlja izziv, je sicer komercialne narave, a v najboljšem možnem pomenu te besede.

Marko: Kot sem že nakazal, Stefan je širok glasbenik, predvsem je znan po klasičnih izvedbah, a ga zanimajo zelo različne glasbene zvrsti. Sam sem v zadnjih letih igral od tanga do moderne glasbe, baroka, sodeloval sem s Terrafolk in smo imeli res eno posebno izkušnjo. Tu sta še Luka in Marko, ki obvladujeta svoje glasbene zvrsti, vse skupaj pa združujemo v nekak svoj glasbeni izraz. Kot je rekel Stefan, smernica ni čisto jasna začrtana, tango je sicer osnova, vendar bolj v načinu dojemanja glasbe, torej gre za strast, emocije.

To ni dolga, kompleksna plošča, temveč smo izbrali nekaj najboljših skladb, ki bi nas lahko predstavljale za začetne koncertne turneje. Je nekaj starega tanga, nekaj modernejšega tanga, tudi nekaj balkanskih začimb ter džezovskih, samba in rumba primesi. Snemali smo kot nori, bil je dejansko neverjeten projekt, vsaj zame. Stefan je prišel iz ZDA, imeli smo dva dni vaje, potem pa takoj v studio. In dejansko smo prvič skupaj igrali. Not se lahko vsak nauči, ampak tiste energetske simbioze se pa ne da načrtovati. Zelo vesel sem, da nismo komplicirali, ampak smo se posvetili glasbo in poskusili narediti najboljše, kar smo lahko.

In kdaj izide plošča?

Marko: Plošča bo izšla 8. februarja, potem pa imamo prvo turnejo 13. februarja v Celju, 14. v Novem mestu in 15. februarja veliki koncert v Kinu Šiška. Tam bomo organizirali tudi tango milongo, tako da bodo lahko poslušalci videli tudi plesalce in tudi sami zaplesali.

Tango se je zadnjih nekaj let v Sloveniji močno razširil. Kaj je na njem, da je privlačen ne le za množice plesalcev, temveč tudi za glasbenike?

Stefan: To je predvsem ena fantastična glasba, to je dobra glasba, ki ni ne rock ne pop, ne latino salsa. Ima eno formo, ki je zelo fleksibilna in ki daje veliko manevra tako skladateljem kot interpretom. Predvsem pa je ključna strast. To je tisto, kar imajo ljudje radi, česar si želijo. Vsakdo si želi strasti v življenju, ne le v medsebojnih odnosih, temveč tudi v filmu in glasbi. Tango je ljudska izkušnja, ki ima v sebi zgodbo. Zgodbo o človeku, o zgodbi dveh ljudi. Zelo rad plešem tango, plešem ga tri, štiri leta. In v tangu sem odkril univerzum komunikacije, biomehanike, psihologije. Kar pa je najlepše v tangu, je nevidno. Ko gledate scenski tango, kjer je veliko premikanja, je to očem prijetno, vendar prava strast oz. bistvo tanga je dejansko neviden.

Ko gledam plesalce tanga, se mi zdi, da ga najbolj “živijo” in prepričljivo plešejo ljudje v zrelih letih, tisti, ki so že nekaj doživeli.

Stefan: Do določene mere se strinjam, čeprav sem videl že mlade, ki so plesali izvrstno, in starejše, ki so plesali zanič. Pri tangu gre za spoznavanje in poznavanje sebe, da bi potem z drugim komuniciral zrelo. In ne samo to, moški vodi, vendar je to urejeno tako, da ženska to razume in spoštuje in ne sodeluje, ker mora. To je težko doseči, potreben je slog, moški mora biti hkrati avtoritativen in nežen, vse pa poteka brez besed. Videl sem tudi mlajše plesalce, ki so plesali osupljivo, sicer jih je bolj malo. To je relativno, dejstvo pa je, da je z leti ples vse boljši, podobno kot vino.

Marko: Odvisno je tudi od tega, kakšen je človek. S Stefanom sva zelo emocionalna človeka, polna skrajnosti in tango glasba je na neki način lahko tudi odraz življenja. Ni samo, kako lepo igraš, temveč je treba govoriti zgodbo. In če nimaš v življenju nekih stvari, tudi težkih, ki si jih prestal, potem tudi v tangu nimaš kaj dosti povedati. Tango je krasen v tej svoji trdi življenjskosti in na drugi strani v tem otroškem čudenju lepoti in nežnosti. Prav to je potem lažje tudi za interpreta: da lahko igra iz sebe.

Kako sta se vidva našla?

Marko: Imel sem veliko srečo, da sem šel na Ptuj poslušat Stefanov recital, ki mi je bil res izjemen. Všeč mi je bil njegov pozitiven pristop, všeč mi je bilo, kako ljudem razlaga o skladbah, skratka ne dela tega mostu med občinstvom in umetnikom, ampak je tam za občinstvo in obratno. Pred občinstvom on dejansko zaživi. Tudi moj koncept nastopanja je bil vedno tak, da sem se želel občinstvu odpreti. Ob tem pa seveda občudujem njegovo blazno obvladovanje instrumenta, ampak ne gre samo za tehniko, v tem je veliko srca.

Na tistem koncertu je spraševal tudi o tangu, po koncertu smo se spoznali in rodila se je ideja o prvem projektu. Enostavno: nisem vedel, ali se bom z njim ujel, saj ima vsak svoje emocionalne tipalke. Meni je bil tudi krasen učitelj, da sem bil lahko z njim na odru, da sem videl, kako se pripravlja na nastop, kako je sproščen.

Predstavljam si ga kot otroka, ki ga daš v peskovnik in potem gledaš, kako ustvarja. Stefan je zelo sproščen.

Ko sem videl, da je tudi Stefanu bila všeč moja energija, ni bilo dvoma, da ne bi nadaljevala sodelovanja. Prejšnje poletje se je potem oblikovala ideja o novem projektu, obiskal sem ga v Italiji in vesel sem, da ni minilo veliko časa, zgoščenka je že posneta.

Kako ste ta projekt umestili v svoj urnik? V splošnem bi lahko rekli, da imajo umetniki bolj bohemski način življenja, a če pogledamo vaš urnik, potem je zgodba popolnoma drugačna. Zdi se, kot da ste stroj.

Stefan: Veliko se dela vnaprej. Veliko bolj vnaprej, kot večina ljudi načrtuje svoje življenje. Mislim, večina ljudi verjetno ne načrtuje svojega življenja leto in pol vnaprej. Mi pa to počnemo kar naprej, včasih tudi dve ali tri leta vnaprej. Veliki orkestri imajo program zaradi proračuna oblikovan že tri ali štiri leta vnaprej. Organizacija je torej zelo pomembna, mogoče celo najpomembnejša.

Če pa ne skrbim zase, potem pa tempo spremlja stres. Tako da si prizadevam, da živim skoraj športno življenje.

Potem smo uskladili svoje urnike. Zgoščenko bi lahko snemali že prej, vendar so se naše obveznosti križale. Brez organizacije ne gre. Sam še poučujem na univerzi, kar pomeni, da veliko časa namenim tudi študentom. Ravno me je en študent spraševal, kaj in kako naj vadi. Tako je ves čas.

Poučujete na univerzah v Illinoisu in v Beogradu. Če primerjate študente, kakšni se vam zdijo?

Stefan: Glasba je univerzalna. Mislim, da med najboljšimi študenti ni velike razlike. Več razlike je med študenti, ki so mogoče manj predani cilju, da postanejo glasbeniki. Njihov slog je drugačen. Vrhunski študenti pa imajo nekaj skupnega: res si želijo uspeti kot glasbeniki in naredili bodo, kar je potrebno, da bodo dosegli vrhunsko raven. Naš prostor, torej Balkan, ima neko prirojeno muzikaličnost, ima senzibilnost, temperament, ki je fantastičen, kadar jih postavimo v neko strukturo oz. sistem. Potem gre res za kakovost. Težava na Balkanu je struktura, podobno kot v latinskih državah. Navdih je, čustva so, disciplina pa je slaba. Potem pa imamo države, kjer je disciplina odlična, vendar pa ni navdiha. Idealna kombinacija sta torej delo in talent. Država, ki se ponaša z vrsto dobrih violinistov, Južna Koreja. Tam je klasična glasba izredno priljubljena, vsak si želi igrati violino ali klavir, res je neverjetno. Tudi na televiziji so ves čas oddaje s klasično glasbo in res je veliko študentov. Imajo številne fantastične glasbenike, po senzibilnosti pa so podobni Balkancem. Dejansko gre za Balkan Vzhoda. Imajo torej discipline, značilno za Vzhod, hkrati pa so temperamentni kot Balkanci. Tudi na Kitajskem je klasična glasba v porastu, na milijone Kitajcev se uči klavirja.

Dejansko ni pravil, katera šola je boljša. Imel sem izjemne študente iz ZDA, Azije in Evrope. Kdor je predan, lahko doseže veliko.

V mladih letih ste se, čeprav ste bili že takrat svetovno znani violinist, z violino na rolki preganjali po ulicah Beograda. Kako danes združujete dve plati življenja, torej življenje normalnega človeka in vrhunskega glasbenika?

Stefan: Počnem normalne stvari, saj sem normalen (smeh). Naučiš se, da si prilagodljiv, da si dneve organiziraš tako, da iz sebe stisneš maksimum takrat, ko je to potrebno. Lahko je to ob treh popoldne ali ob desetih zvečer. Če bi bil moj vrhunec v dnevu za igranje ob osmih zvečer, bi bil v težavah. Recimo, jaz grem rad zgodaj v posteljo, ampak seveda, kadar imamo koncert zvečer, to ni mogoče. Kadar ima zvečer koncert, potem grem rad popoldne po kosilu spat za uro ali dve in potem lahko ob osmih zvečer tri ure skačem po odru. Sem pa se naučil, da lahko skačem tudi, če ne spim. Kajti, če se ujameš v rutino, pa je ni mogoče izvesti, potem se lahko poruši tvoje psihološko ravnovesje. Ritual je dober, vendar pa je treba sprejeti dejstvo, da ga ni mogoče vedno izvesti.

Zasloveli ste že kot otrok. Že pri 10 letih ste igrali takratnemu ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu, pozneje tudi papežu Janezu Pavlu II. Ali ste imeli čas biti najstnik? Kako zdaj gledate na svojo kariero?

Stefan: Zdaj sem najstnik (smeh). Zdaj imam čas in denar, da se lahko zafrkavamo. Moji starši so dobro iskali ravnovesje. Recimo, rolko so mi dovolili, čeprav je za violinista lahko nevarna, vendar sta vedela, da če ne bom imel ventila, bom postal čuden. Milo rečeno, čuden. Tako da sta sprejela tveganje, da mogoče padem, saj tudi sem, vendar pa sta raje sprejela to tveganje kot to, da se mi zmeša. Že od začetka je torej bilo tako. Potem pri 15, 16 letih sem treniral kickboks in tako naprej.

Jaz to potrebujem: ne le relaksacije, temveč tudi distrakcijo, torej nekaj, kar mi odvrne misli od vsega drugega. Recimo skakanje s padalom, vožnja z motorjem, prečkal sem ZDA z motorjem. Tudi letos greva z dekletom še enkrat po tej poti. Pred tabo je samo cesta, slišiš pa le hrumenje motorja.

Tako iščem ravnovesje v svojem življenju. Mogoče se nekaterim zdi, da počnem precej skrajne stvari, ampak dejstvo je, da je vse moje življenje malo ekstremno.

Kaj pa pripravljate v prihodnje?

Stefan: Pred dvema mesecema sem končal snemanje klasične zgoščenke z najbolj priljubljenimi klasičnimi skladbami. Precej snemam z različnimi orkestri, tako v Italiji kot ZDA, zaposluje pa me tudi delo na univerzi. Spomladi bo izšla tudi zgoščenka, kjer sem delal s kitaristom Edinom Karamazovom. Gre za malo neobičajne priredbe, z malo balkanskim pridihom, Stingovih pesmi. Kitara in godalni kvartet. Do poletja bodo torej izšle tri zgoščenke, na katerih sem sodeloval.

Tudi Marko se bo strinjal, da pogosto delamo skoraj stihijsko: dva, tri meseca norega tempa, potem pa sledijo meseci počivanja in potem se znova krog obrne.

Imate kdaj tremo?

Stefan: Enkrat, še bolj na začetku padalske kariere, ko sem imel za sabo kakih 30 skokov, moj inštruktor pa že par tisoč, sem ga vprašal, ali ima še vedno tremo pred skokom. In mi je odvrnil: ja, še vedno imam metuljčke v trebuhu, le da zdaj letijo v formaciji.

Tako da temu ne rečem strah, temveč je bolj vznemirjenje. Na neki način mislimo, da lahko ta skrb pozitivno vpliva na rezultat, v smislu, če se ne bom “sekiral”, potem se ne bo dobro izšlo. Torej je bolje, da se “sekiram“, in če se izide, dobro, vem, da sem se maksimalno “sekiral” in sem si torej zaslužil dober izid, če pa se izide slabo, se tolažim vsaj s tem, da sem se maksimalno “sekiral”. A dejstvo je, da to nič ne spremeni realnosti.V bistvu sem celo življenje živel v nekem strahu, pa je, recimo, padalstvo strah, naj bo racionalni ali neracionalni, postavilo v določeno perspektivo.

Z leti tako najdeš sistem, ki ti ustreza. Meni pomaga tudi joga, da sem umirjen. Neko vznemirjenje je potrebno, strah pa nikakor ne. Če si dovolj pripravljen, potem je to to. Lahko greš samo naprej, ne pa nazaj. Ko se prižgejo reflektorji in se usmerijo nate, igraš.

Marko: V bistvu celo življenje igraš, začneš že kot otrok. Večini ljudi je to nepredstavljivo, ker vsak študij je nekako nova tema, ampak večina ljudi v življenju počne kaj drugega kot tisto, kar so študirali. Mi pa smo se enostavno odločili za glasbo, in dejansko veliko razmišljaš o strahu. Mene osebno je tudi vedno strah in imam tremo pred nastopi. Se vprašam: zakaj pa sem potem tu, bolje, da potem kaj drugega počnem. A se moram soočiti s tem in dejansko uživati v nastopu. Zaradi tega je občinstvo tudi prišlo: želijo videti nekaj lepega, dobrega.

To je včasih kakšnim kolegom težko razložiti. Mi pravijo, kako imaš tremo, pa saj si že vse zaigral. Pa kje, šele začetek sem okusil, ampak v tem je res toliko lepih stvari, pa tudi samodiscipline.

Stefan: Pred približno šestimi leti sem se odločil: če mi ne bo zabavno igrati violine, potem bom nehal. Nisem obvezan igrati, to ni moja dolžnost, ljudje bodo razumeli. Vse, kar počnem, želim, da je zabavno. To je v bistvu nezdrav način življenja, in dejansko je kar nekaj glasbenikov, ki sta jih popolnoma prežela strah in stres.

Rad imam življenje in želim si življenje, polno zabave. Violina je v središču mojega življenja, ni pa edina stvar v mojem življenju. In želim živeti normalno življenje, ne pa da v treh letih izgorim. To zdravo ravnotežje v življenju je zelo pomembno ohranjati.

Marko: Po navadi ljudje želijo vedno nekaj novega. Pri glasbi pa dejansko počneš vedno isto stvar. Ampak hkrati je glasba tako velik univerzum, da če imaš to rad, potem se sploh ne obremenjuješ, ker je vedno nekaj, kar lahko spremeniš, dodaš. Seveda morajo to razumeti tudi naši partnerji, in to ni lahko. Če pa prav razumejo, imajo tudi oni zanimivo življenje. Če pomislim samo na včerajšnji dan: najprej smo bili v studiu, kjer smo snemali, potem smo imeli fotografiranje na Ptuju, šli pozneje v Rogaško Slatino in zvečer smo prišli že v Ljubljano.