Neutrudljiva legenda v svetu džeza in inovator na kitari, Pat Metheny, je nazadnje Ljubljano obiskal leta 2004, ko je na Jazz festivalu nastopil s triom.

Spomnim se, da je bilo to prvo leto, ko sem pobliže spremljal ljubljanske dneve džeza in prav ta koncert mi je – poleg Nilsa Petra Molvaera – ostal najbolj v spominu. Res nepozaben nastop nepozabnega tria, ki sta ga poleg Methenyja sestavljala še basist Christian McBride in bobnar Antonio Sanchez, ki je za bobni sedel tudi v torek.

Pat Metheny Group zadovoljili apetite
Pat Metheny Group so s tokratnim ljubljanskim koncertom začeli poletno turnejo The Songbook Tour, ki bo očitno zelo udarna: Metheny je namreč v Križankah odigral kar širok spekter skladb, med drugim tistih starejšega datuma, ki tudi bežnim spremljevalcem kitarskega džeza zvenijo znano. Zato je bilo torkov dveurni koncert prav užitek poslušati, saj Pat Metheny ni razočaral, nasprotno - huronski odziv občinstva je bil več kot primeren. Seveda je Metheny pokazal, bolje rečeno, znova dokazal, da zna igrati kitaro; vendar niti člani zasedbe – poleg Sancheza na bobnih, ki je svojega »delodajalca« kar nekajkrat presegel, še Lyle Mays na klaviaturah in Steve Rodby na basu – niso zaostajali. Zasluženo razprodan koncert!

»Čučo« s črnim klobukom
Če je Metheny - kot ena izmed zvezd festivala - upravičil svoj sloves in navdušil polne Križanke, je druga napovedovana zvezda, kubanski pianist Chucho Valdes, pustil nekoliko manj veličastni vtis. Ne da bi bili razočarani, vendar so Chucho Valdes & The Afro-Cuban Messengers igrali zelo predvidljivo znotraj žanra samega. Slišali smo sicer zakladnico latinskih in afro-kubanskih ritmov (clave, salsa, rumba itn.), vendar so se fantje od začetka do približno sredine koncerta večinoma ponavljali. Monotonost je sicer občasno razbijal Chucho na klavirju, ki je dokazal, da je ob Gonzalo Rubalcabi eden boljših kubanskih džezovskih pianistov, dokončno pa je za to bila potrebna - ženska. To je Chuchova sestra, pevka Mayra Valdes, ki je z njim sodelovala že v skupini Irakere. Mayra je z odlično interpretacijo zimzelene pesmi Bésame Mucho zbudila čedalje manj številno občinstvo Križank, nato pa navdušila še z vokalno improvizacijo ter odlično prezenco na odru, ko je ob bisu dvignila na noge občinstvo.

Improvizacijsko obarvan začetek srede
Pred nastopom Chucha Valdesa smo bili priča zanimivemu koncertu tria Eldorado. Njegov vodja je francoski klarinetist in sopranski saksofonist Luis Sclavis, ki je okrog sebe zbral Američana - Krisa Davisa na klavirju in bobnarja Toma Raineyja. Rdeča nit koncerta je bila improvizacija, prepletena s klasiko. Največji vtis pa je pustila zadnja skladba s čudovitim pihalskim vložkom Sclavisa, ki so ga posvetili dežju (nekaj trenutkov predtem se je namreč razbesnela nevihta, op. a.).

Čast, odpreti drugi večer v Križankah, je pripadla Slovencu, Samu Šalamonu. 32-letni Mariborčan se je tokrat predstavil s triom, ki ga poleg njega sestavljata Michel Godard na tubi in basu ter Roberto Dani na bobnih. Nastop tria je bil dokaj zanimiv, vendar brez presežka. Pohvaliti velja odličen medgovor glasbil in glasbenikov, ki se jim pozna, da imajo za sabo že več let skupnega muziciranja.