Tango je bil prvi zares globalni glasbeni fenomen; na predvečer prve svetovne vojne je naravnost iz Buenos Airesa prek Atlantika pljusnil na londonska in pariška plesišča. Nekje na polovici stoletja, ko je že kazalo, da sonce nad zlato dobo zahaja, je mladi Astor Piazzolla sprožil revolucijo, ki so jo krstili za “nuevo tango” in ki je z vpeljavo elementov džeza in klasike v do takrat nedotakljivi žanr vdahnila novo življenje. V zadnjih izdihljajih drugega tisočletja je zopet kazalo, da je el tango v resni krizi, da je čas za naslednjo Véliko Idejo. In tukaj nastopijo Gotan Project.

Druščina lunatikov
Francoski DJ Philippe Cohen Solal, argentinski skladatelj Eduardo Makaroff in švicarski mojster elektronike Christoph Müller so po nekajletnem premoru lani izdali drugi album, Lunático - vrnitev h koreninam zvrsti, ki pa so jih mimogrede spet križali s šansonom in celo hiphopom. Kar je nastalo, na trenutke generira tiste vrste strast, ki te pusti (vsaj čustveno) na pol poti med buenosaireškim bordelom in pariško diskoteko.

Lunático je bilo ime dirkalnega konja Carlosa Gardela, še ene ponarodele tangolegende. Talisman? Pravzaprav ga Gotan Project niti ne potrebujejo več. Pogovarjala sem se s Christophom H. Müllerjem.

Kot prvi predstavniki neke zvrsti, ki so doživeli uspeh v svetovnem merilu, verjetno že leta in leta odgovarjate na ista vprašanja. Ste se kdaj počutili kot začetniki nečesa povsem novega ali pa svojo glasbo razumete zgolj kot evolucijo tradicionalne forme tanga?

Vsekakor na začetku nismo imeli pred seboj kakega manifesta; vse skupaj se je začelo kot nekakšen glasbeni eksperiment. Jaz sem našo glasbo videl kot nekaj novega v elektronski glasbi, Eduardo pa najbrž kot raziskovanje tangoglasbe. Kakor koli že, v Argentini je danes kar nekaj skupin, ki delajo v podobni smeri.

Tango velja za žalostno ali pa vsaj melanholično, v vsakem primeru pa zelo strastno glasbo; kako gre to skupaj z dubom in drugo elektroniko, ki je v osnovi vesela, lahkotna muzika? V kakšnem razpoloženju je treba priti na koncert Gotan project?

(Smeh) Kakršne koli volje že pridete, boste na koncertu šli skozi vso paleto čustev. Ko smo konec devetdesetih začeli, smo po desetih letih hedonizma, ki je vladal v plesni glasbi, skušali ustvariti elektroniko, ki bi bila energetična, ampak ne nujno vesela; konec koncev nekaj takega počnejo tudi Massive Attack. Vsekakor raje vidimo, če ljudje na naših koncertih plešejo, kot da sedijo lepo postrojeni.

Videla sem posnetek nastopa z vaše prejšnje turneje: cel prvi del koncerta ste bili delno skriti za velikim platnom za projekcije. Pa tudi svoje slike niste dali na nobeno od obeh naslovnic albumov. Zakaj se ne marate izpostavljati z imeni in obrazi?

Ker naj bi šlo v prvi vrsti za glasbo; naj se ljudje osredotočijo na to, ne pa na nas kot posameznike. Ta turneja ima sicer drugačen koncept in nas lahko na odru prav dobro vidite, ampak tudi tokrat uporabljamo videoprojekcije in svetlobne efekte. Poskušamo ustvariti nekakšno celostno izkušnjo.

Vaše pesmi lahko najdemo celo na chill-out kompilacijah. Kako se izognete temu, da glasbena fuzija ne zajadra v trivialne vode, preveč v smer kakega acid jazza ali celo "glasbe za v dvigala"?

Ne morem zanikati, da smo v devetdesetih deloma zajahali val chill-out glasbe in imeli od tega tudi korist. Sam imam čisto rad easy-listening muziko, tudi glasba lounge zna biti dobra. Seveda pa ni nikoli pametna taktika, da skuša človek odkriti "recept" za zvrst, ki je trenutno popularna, in jo replicirati; tako nastaja generična, trivialna glasba.

Zloglasni drugi album že tradicionalno velja za najtežjega, za tistega, ki pokaže, ali je bil bend muha enodnevnica ali pa je iz pravega testa. Sami pravite, da ste se pri snemanju Lunática delno odvrnili od elektronike in raziskovali tradicionalno argentinsko glasbo. Ste se zavestno odločili, da boste šli v malce drugačno smer?

Seveda, malo je šlo za zavestno odločitev, da se ne bomo ponavljali. Obenem smo tudi že malo starejši, ne hodimo več toliko po klubih in to se verjetno sliši v glasbi. Smo pa tokrat posneli točno tak album, kakršna glasba nam je všeč, brez vsakršnih koncesij morebitnim modnim smernicam.

Pravite, da vam je na nek način lažje, ker niste argentinska zasedba (Müller je Švicar, Solal pa Francoz, op. n.), ker tako ne čutite vse teže tradicije tanga in imate več svobode za glasbeno eksperimentiranje. Pa prihaja zaradi vaših različnih glasbenih ozadij v skupini kdaj tudi do nesoglasij?

Nikoli nismo imeli težav s tem, da nas ne bi jemali resno, ker nismo Argentinci, je pa res, da smo si med seboj zelo različni. Nenazadnje tudi po starosti, ne le glasbeni preteklosti. Sam sem se v 80. ukvarjal predvsem z elekronsko glasbo, všeč so mi bili severnjaški bendi, pa Kraftwerk … in seveda Laibach (smeh). S Philippom naju druži ljubezen do elektronike, le da njega zanima tudi rock. Eduardo, ki je Argentinec, naju je seveda „vpeljal“ v tango, mislimo pa, da še zdaleč ni samo argentinska domena.

Na prvem albumu ste tango interpretirali iz varne razdalje, v Parizu, tokrat pa ste šli del plošče posnet v Buenos Aires. Kako so vas sprejeli tam, je publika morda strožja kot drugod?

Prav poseben občutek je bilo delo v studiu, kjer so v prejšnjem stoletju ustvarjale največje legende tanga; bilo je približno tako, kot če bi snemali v studiu na Abbey Roadu v Londonu. Pa tudi ljudje so nam bili naklonjeni in do neke mere res bolj "dojamejo“ vse reference, citate in drobce njihove mitologije, ki jih vpletamo v glasbo.

Na albumu Revancha del tango je bilo kar nekaj politično obarvanih skladb, na primer Época in Capitalismo Foráneo. Se imate za politično angažiran bend?

Ko smo začeli raziskovati argentinsko glasbo, je to s seboj potegnilo tudi zanimanje za njihovo zgodovino. Obdobja, kakršno je bilo diktatura in poznejša gospodarska kriza, nas seveda niso pustila hladne. Poskušamo pa na preteklost vedno gledati v kontekstu sedanjosti: v pesmi Capitalismo Foráneo smo na primer uporabili delček govora Evite Peron. Vzporednice so včasih prav osupljive in rekli so nam že, da je naša glasba “soundtrack” in napoved političnega dogajanja v Argentini.

Brala sem, da so Astorju Piazzolli, ki je v petdesetih v tango pripeljal elemente džeza in klasike, t. i. "tangopuristi" celo grozili s smrtjo. So vas kdaj obtožili, da maličite tradicijo?

Ne, s smrtjo nam ni še nihče grozil, pa tudi noben kritik nas še ni popolnoma zmrcvaril. Piazzolla je bil v petdesetih revolucionar, vizionar pred svojim časom; ko smo prišli mi, je bil čas za kaj talega že zrel. Sicer pa se mi zdi v zvezi z glasbo neumno govoriti o kakršnem koli purizmu; večina glasbenih zvrsti, še posebej pa tango, se je rodila iz kulturnega mešanja. V tangu je cel kup elementov črnske glasbe, ki so jo v Argentino prinesli sužnji, pa je bilo to v zgodovini načrtno potisnjeno v ozadje; predstava, da je tango “belska” glasba, je povsem napačna.

Vaša glasba je našla pot tudi v filmsko industrijo - uporabili so jo v nanizanki Seks v mestu, v več oglasih in v filmu Zaplešiva, kar so vsi, zanimivo, produkti malo “lahkotnejše” kulture. Sami ste, po drugi strani, na zadnji album vklučili pesem Paris, Texas, hommage filmu Wima Wendersa z istim naslovom. S katerim režiserjem bi torej sodelovali, če bi lahko izbrali res kogar koli?

Res nimamo nobenih težav s tem, da se naša glasba uporablja v popkulturi. Uporabili so jo tudi v filmu Ocean’s Twelve in prav fino se mi je zdelo, ko sem na naši glasbeni podlagi videl Georgea Clooneyja. Pa tudi plesni prizor z Richardom Gearom (v filmu Zaplešiva, op. n.) mi je bil všeč. Sicer pa bi si želel napisati glasbo za kak Almodóvarjev film - oziroma, če imam že proste roke, za Fellinijev.

Ana Jurc