V letu 2020 zaznamujemo tudi 55 let od Premrlove smrti in 115 let od njegove uglasbitve Prešernove Zdravljice, ki je pred 30 leti postala tudi slovenska državna himna. S pesništvom pa se je, čeprav v mnogo manjšem obsegu kot Prešeren, ukvarjal tudi Premrl. Zdi se, da predvsem z namenom, da izrazi svoje misli, občutja, dogodke oz. trenutke, ki so bili bolj ali manj lepi. Bistvo svojega življenja in delovanja je strnil v eni izmed pesmi: "Pesmim, ki jih v srcu hranim, tem si v igri duška dam, jih izlivam, jim ne branim, sebi in v vedrilo Vam. Zlasti pa Bogu jih vračam, ki od njega so izšle; v igri k njemu se obračam, jih poklanjam mu za vse."

Še vedno premalo cenjen
Za razliko od Franceta Prešerna, ki je že zdavnaj priznan kot naš največji pesnik, je Stanko Premrl s svojo glasbo, življenjem in delom še vedno precej v ozadju, ne glede na to, ali se s svojim glasbenim ustvarjanjem lahko primerja s Prešernovim pesniškim ali ne. A kaj na primer manjka Premrlovemu znamenitemu orkestralnemu Scherzu, ki ga je Ljubljanski simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Uroša Prevorška posnel že leta 1958, pozneje pa je bil na našem radiu predvajan mnogokrat? Gotovo nič.

Stanko Premrl se je rodil 28. septembra 1880 v Podnanosu (nekdaj Šentvidu pri Vipavi), po domače pri Johanovih, kot tretji otrok v osemčlanski družini, ki se je eno generacijo prej priselila iz Vipave in se v Premrlovem času ukvarjala s kmetijstvom in trgovino. Okolje njegovega zgodnjega otroštva je bilo, kot se je v Premrlovem zborniku izrazil Ivo Jelerčič, "urejeno" in mu je nudilo dovolj priložnosti za sproščujočo mlado fantazijo ‒ glasbeno, seveda.

Ta se je pozneje, ob glasbenem študiju na Dunaju in ob vpetosti v različne glasbene službe razbohotila do neslutenih razsežnosti. Ko se je vrnil z Dunaja v Ljubljano, so ga imenovali v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli. Leta 1909 je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika. Poleg tega je poučeval petje v bogoslovju, pozneje pa je bil na Teološki fakulteti, na konservatoriju in pozneje na Akademiji za glasbo redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945.

Neverjetno bogata zapuščina
In kdaj je ob vseh teh zadolžitvah sploh našel čas za ustvarjanje? Njegova skladateljska zapuščina je namreč zelo bogata – le cerkvenih skladb je v njej več kot 1000, orgelskih več kot 600, mnogo, tako posvetnih kot cerkvenih, je še vedno v rokopisu in čaka na tisk in izvedbe.

Nevidne vezi s Prešernom
Kako je nastajala njegova uglasbitev Prešernove Zdravljice oz. Zdravice? S Prešernom ga je skrivnostna igra usode ali pa božja previdnost povezala na več načinov: rodil se je v Šentvidu, današnjem Podnanosu, ki je hkrati tudi rojstni kraj Matije Vrtovca, navdušenega vinogradnika in vinarja, ki je v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1834 javno dejal, da bo v slavospev trti "perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar meni ni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vezane verze zložil". To se je tudi zgodilo in simpatična pobuda je pri Prešernu dobila globljo razsežnost. S Premrlom, ki se je rad pohvalil, da je v prvih letih življenja v Ljubljani prebival v hiši oz. stanovanju, kjer je pred njim živel tudi Prešeren, seveda še globljo – glasbeno.

Prenovitelj cerkvene glasbe
Slogovno je Premrl ostajal v okviru poznoromantičnega glasbenega izraza z delnimi vplivi glasbenega impresionizma, vendar je v slovenski cerkveni glasbi obveljal za velikega modernista in prenovitelja, saj je v tradicijo cerkvene glasbe prinesel nove prijeme. Kako mu je to uspelo? Mu je nemara pri vsem tem pomagala tudi vipavska burja? Sicer je ni maral, a ga je očitno življenjsko in glasbeno zaznamovala. "Burja na Zgornjem Vipavskem, zlasti od Vipave proti Šentvidu in dalje navzgor proti Rebernicam oziroma proti Razdrtemu, je včasih naravnost silna," je zapisal. "/…/ Burja tudi gode v raznih niansah: od piano do mezzoforte, forte in fortissimo. Zna izvrstno naraščati in napraviti imenitne poudarke oz. sforzate. /…/ V brzojavnih drogih ob burji pojejo in piskajo vsi alikvotni toni od dna do vrha: krasna muzika! /…/ Kdor je ob burji rastel, je – če je kaj glasbenika – ob nji mnogo pridobil, zlasti smisla za prosti ritem, za živo melodijo, za pestro harmonijo in splošni kontrapunkt, kakor tudi za simfonični občut."