Leta 2001 so se The Strokes pojavili od nikoder in v eni sami potezi, z albumom Is This It, očarali tako ameriške glasbene kritike kot zahtevno newyorško klubsko sceno. Bliskovito se je njihov sloves zanesel tudi čez lužo in kmalu so jih mediji s skupinama The Vines in The Hives postavljali med kopjenosce novega, energičnega rockovskega vala v popularni glasbi, ki jo je ob prelomu tisočletja obvladoval predvsem dekliški pop.

Obetaven začetek, nato razočaranje ... in zdaj?
Ko pa je zasedba leta 2003 s ploščo Room On Fire poskusila zaigrati na isto zmagovalno karto, se je navdušenje javnosti občutno poleglo. Zastavljalo se je vprašanje: je bila začetna evforija okrog The Strokes pretirana ali pa so fantje samo žrtve zloglasnega prekletstva neuspešne druge plošče, ki prizadene večino skupin z izvrstnim prvencem? Pri založbi RCA so prepričani, da je šlo samo za blag primer slednjega, in so svojim varovancem za snemanje tretjega albuma dali na voljo toliko časa, kolikor so ga hoteli.

Učijo se na napakah
Kitarist Albert Hammond Jr. pravi, da so prvi cede posneli tako na hitro, “ker niso vedeli, v kaj se spuščajo”, z drugim pa so poskušali ustvariti malce drugačen zvok, pa niso imeli na voljo dovolj časa. The Strokes zagotavljajo, da so se iz napak preteklosti naučili svoje in da starih napak niso ponavljali. Izid tretjega albuma so sicer načrtovali za predbožični čas, a ker do takrat s svojim izdelkom še niso bili popolnoma zadovoljni, so se odločili izpustiti nakupovalno mrzlico in raje še male izpiliti svojo glasbo.

Pevec Julian Casablancas pravi, da njegov glas tokrat prvič zares pride do izraza: rodile so se potencialne uspešnice, kakršne so skladbe Juicebox, Razorblade, You Only Live Once in Fear Of Sleep. Če bo to dovolj, da se The Strokes vrnejo med srečneže s platinastimi nakladami, bo pokazal čas, marsikaj pa je odvisno tudi od tega, kako se bodo odrezali najprej na severnoameriški in poleti še na evropski turneji.