Zasedba, ki poje o resničnih plateh življenja, s poudarkom na žalosti, krutosti, bizarnosti in črnem humorju, brez zadržkov in pomislekov nastavlja ogledalo današnje družbe, ki občinstva na pusti ravnodušnega. Pravzaprav uspe glasbenikom v vsem, kar se običajno skriva na dnu človekove duše, najti neskončno lepoto in dragoceno vrednost.

Turnejo koncertov v številnih evropskih prestolnicah bodo v Ljubljani sklenili s poklonom veliki francoski šansonjerki Edith Piaf.

Pred nocojšnjim koncertom zasedbe (začetek ob 20. 00), ki jo organizatorji opisujejo kot edinstveni "anarhistični brechtovski pocestni operni trio", je frontman Martyn Jacques za Radio Si odgovoril na nekaj kratkih vprašanj.

Da malce prebijemo led, zlasti za tiste, ki vas še ne poznajo … Kakšna zgodba se torej skriva v vašem imenu? V javnosti se namreč še vedno pojavljajo različna ugibanja in anekdote.
V bistvu je samo ime. Nekaj smo morali izbrati, tako smo pač The Tiger Lillies.

Ustvarjati ste začeli nekje pred 27 leti. Pojavljate se na prizoriščih po vsem svetu, med najbolj znanimi je recimo tudi sydneyjska operna hiša. V tem času ste izdali kar 37 albumov, pripravili skoraj 20 glasbenogledaliških predstav, se pojavili v osmih filmih in izdali pet knjig. Veljate za botre brechtovskega pankovskega kabareta, pri čemer radi združujete cirkuške elemente z britanskim črnim humorjem. Občinstvo vas bodisi obožuje bodisi se jim zdite preveč čudaški in avantgardni. V svojih skladbah prepevate o prostitutkah, džankijih, nasilnežih in ljudeh, ki se utapljajo v žalosti in obupu. Nekje so celo zapisali, da če bi pekel imel bend, bi bili to zagotovo The Tiger Lillies. Kako vi gledate na to, kar počnete?
(Smeh.) Smo bend, ki je pač malce izvirnejši, kot so recimo Iron Maiden, saj veste, malce nenavaden. Ko nas ljudje enkrat slišijo in doživijo v živo, smo jim večinoma všeč. Menim, da smo zelo dobra zasedba, zagotovo pa bi bilo še bolje, če bi nas k sodelovanju povabili tisti, ki za zdaj veliko raje promovirajo dolgočasno klišejsko sranje (Smeh).

Vaše prepevanje v falzetu in uporaba make-upa pri vseh članih zasedbe je nekaj, s čimer ustvarite zelo unikaten zvok in videz. Kaj tiči za tem? Ali se morda tega poslužujete tudi v zasebnem življenju?
Ljudem poskušamo ponuditi nekaj, kar je drugačno in vznemirljivo, pač ne nastopamo v kavbojkah in srajci. Veliko raje jim ponudimo nekaj, kar bodo z zanimanjem gledali, kot pa recimo nekoga, ki je zaposlen na banki. Navsezadnje ne prepevamo o rožicah in ljubezni, temveč o rečeh, ki so veliko zanimivejše in bolj nevsakdanje.

Nazadnje ste bili v Ljubljani pred tremi leti in pol. Tokrat boste pred slovenskim občinstvom nastopili že petič. Zdaj se vama bo z basistom Adrianom Stoutom na odru pridružil nov bobnar in tolkalist, Jonas Golland, potem ko je Mike Pickering leta 2012 pred občinstvom storil samomor, seveda v umetniškem smislu. Katerega asa skrivate v rokavu tokrat?
Prav imate, Mike je takrat na odru doživel srčni infarkt (smeh). Tokrat bobnar ne bo umrl (smeh). Zdi se, da ga imajo ljudje zelo radi. Dobro se je vklopil. Sicer pa bomo predstavili kar nekaj skladb o Edith Piaf, ki je bila v svojem času velika zvezda. Poleg tega pa je bila pravi manijak, popolnoma zmešana (smeh). Žal se nam ne bo pridružila na odru (smeh).

V dvorani Kina Šiška, kamor se to soboto ponovno vračate, je okoli 450 sedežev, občinstvu boste dobesedno pljuvali v obraz. Vam je všeč to?
Da, rad sem blizu ljudem, rad jih vidim. Kljub temu mi je ljubše, če stojijo, saj so takrat običajno bolj sproščeni in se bolj zabavajo.

Torej bomo morali počakati na koncert, da vidimo, kaj se bo zgodilo …
(smeh) Da, samo sedeže bodo morali izpuliti in se zagnati naprej.

Martyn, hvala za klepet in se kmalu vidimo!
Se vidimo tam.

Lidija Petković