Britanska trojica, za katero se je uveljavila eklektična oznaka "začetnikov brechtovskega pankkabareta", bodo nocoj ob 20.00 v Kinu Šiška zaigrali uspešnice iz svoje več kot 20-letne ustvarjalne kariere. Predstavili bodo tudi glasbo, ki je nastala po njihovem zadnjem obisku na istem "kraju zločina".

The Tiger Lillies, ki so v 90. letih prejšnjega stoletja začeli nastopati na ulicah mest po vsej Evropi in v londonskih pubih, so se s svojim zvokom in slogom, ki ga zaznamuje raznoliki svet, "poln trenutkov globoke žalosti, krutega črnega humorja in neznanske lepote", kmalu prebili do londonskega Piccadilly Theatra in sydneyjske opere. Koncert skupine, ki je nastala v Londonu leta 1989, organizatorji opisujejo kot "obvezno čtivo za vse ljubitelje Jacquesa Brela, anarhističnih parol in črnega humorja".

Med vrhunce kolektiva, ki sodeluje v različnih projektih, spada gledališka nagrada olivier, ki so jo prejeli za muzikal Shockheaded Peter in nominacija za grammyja za album The Gorey End. Pred nocojšnjim koncertom nam je frontman Martyn Jacques tudi odgovoril na nekaj kratkih vprašanj.

Vaši koncerti so po navadi zasnovani konceptualno in imajo določeno rdečo nit (Freak Show, 7 Deadly Sins, itd.) Tokrat k nam prihajate zgolj z naslovom “praznovanja 20-letnice Tiger Lillies”. Bomo torej priča “best of” koncertu? Nekakšnemu izboru pesmi, ki jih sami najraje izvajate?

Ne, sploh ne gre za to … gre za koncert iz cikla Either Or (Ali – ali, op. n.). Večina pesmi je vzeta iz naše naslednje gledališke predstave; navdihnilo jih je pisanje Sorena Kierkegaarda, postavljene pa so v šanghajski bordel v tridesetih letih. Za zdaj se pesmi obnesejo super! Na koncu bomo seveda zaigrali nekaj starih hitov … kar koli bodo ljudje pač zakričali.

V čem ste danes kot bend drugačni kot pred dvajsetimi leti?

Pred dvajsetimi leti smo bili bolj resni in bolj žalostni. A od takrat smo se spremenili in se v bistvu ves čas spreminjamo; včasih smo počasni in melodični, drugič hitri in ritmični. Moraš ostati v gibanju, sicer se počasi začneš spreminjati v “tribute band” samemu sebi!

Teme posilstva, umora in prostitucije v popularni glasbi, milo rečeno, niso ravno pogoste. Jih vedno znova izbrskate ravno zato – da bi ljudi soočili s stvarmi, ki se jim izogibajo - ali pa je morbidna plat življenja pač tista, ki vas bolj privlači?

Odgovor na to vprašanje je “ja”. Privlači me morbidna plat življenja … normalnost me dolgočasi. Moja služba pa je, da vso to morbidnost predstavim ljudem; če jih navduši, namuza ali pa celo šokira, je moje delo opravljeno.

Vašo glasbo očitno navdihuje življenje na robu in njegovi akterji, pa naj bodo to prostitutke, zvodniki ali zasvojenci. Po drugi strani ste zdi, da ste kar ponosni na svoje slavne “mainstream” oboževalce; na vaši spletni strani so citirane pohvale vseh od Alexa Kapranosa do Matta Groeninga in Marca Almonda. Se vam to ne zdi protislovno?

Ne, v tem ne vidim protislovja. Ljudje, ki jih omenjate, imajo precejšen “mainstream” uspeh, ampak so vsak na svoj način subverzivni.

Veliko je bilo že povedanega o tem, da ste v tistih zgodnjih letih svoj navdih črpali iz življenja, ki ste ga videli skozi svoje okno; živeli ste namreč nad nekim londonskim bordelom. Je pisanje na neki način tudi zamišljanje usode, ki bi vas lahko doletela, če se glasbena kariera ne bi obnesla?

Za ta odgovor bi potreboval kristalno kroglo. Nemogoče je vedeti, kaj bi bilo iz mene, če mi ne bi uspelo kot glasbeniku. Sem pa precej prepričan, da ne bi končal kot džanki.

Po dvajsetih letih v Tiger Lillies ste letos poleti prvič nastopili v samostojni predstavi. Je to spremenilo, kako gledate na svoj matični bend? Ste zdaj bolj hvaležni, da vam na odru nekdo “krije hrbet” - ali pa je bilo osvobajajoče začasno iti po svoje?

Biti sam na odru je bilo osvobajajoče ali pa vsaj drugače. Vseeno raje nastopam v skupini … tako je več energije. Ne bi rad videl, da bi samostojni nastopi postali moja stalna praksa.

Lani ste v Atenah pred parlamentom igrali za grške demonstrante. Zakaj vas je pritegnilo dogajanje na ulicah? Trenutno smo v Sloveniji skoraj vsak dan priča protivladnim protestom – bi bili pripravljeni kaj podobnega izvesti tudi pri nas?

“Ja” za moč ljudem! Silen podpornik protestov proti G8 sem. Ne maram korporacij. Silno všeč mi je bilo nastopati pred grškim parlamentom. Politiki bi morali biti odgovorni ljudem, ne pa korporacijam in multinacionalkam!

V intervjujih ste že večkrat omenili, da se radi čim dlje zadržite, kjer koli pač že nastopate, in da imate zato na različnih koncih najljubše restavracije, galerije in podobno. Je bila Ljubljana že kdaj deležna take “obravnave” ali pa je vedno nehvaležno stlačena med na primer zagrebški in dunajski koncert?

Spomnim se, da sem se sprehodil ob reki in mimo luštnega bolšjega trga. Videti je kot prijetno mesto, ampak nisem ga še zares spoznal.

Čeprav se ne zdi, da bi vašo glasbo navdihovala aktualna politika, pa očitno dogajanje po svetu jemlje navdih iz vaše glasbe: protesti, kriza, pridiganje o koncu sveta itd. Če se bo svet mogoče res končal 21. decembra, kakšno glasbeno spremljavo bi si izbrali za naš propad?

Mislim, da bi bila The Crack of Doom od ...ahem, Tiger Lillies, kar redu!

Ana Jurc