Tindersticks (s pevcem Stuartom A. Staplesom in njegovim nezgrešljivim baritonom, ki bi skorajda lahko zasenčil še Nicka Cava, na čelu) imajo za seboj osem albumov in skoraj dvajset let obstoja - in to nedeljo bodo obiskali Kino Šiška. Razlog njihovega postanka v Ljubljani: promocijski koncert ob izidu njihovega letošnjega albuma Falling Down A Mountain, drugega dela njihovega predlanskega "vstajenja od mrtvih" po pol desetletja ustvarjalnega premora.
V vmesnem času so posneli glasbeno podlago za še dva filma Francozinje Claire Denis in celo glasbo za predstavitev kolekcije Louisa Vuittona v Parizu, nato pa tišino leta 2008 prekinili s kritiško precej hvaljenim ploščkom The Hungry Saw. Potem ko je polovica prvotne šesterice in soustanoviteljev (Dickon Hinchliffe, Alasdair Macaulay in Mark Colwill) odstopila, so morali preostali trije člani, Neil Fraser, David Boulter in Staples dokazati, da znajo stopiti iz sence starih dosežkov - in to tudi uspešno storili.

Pripovedni slog Tindersticks se, tako iz Kina Šiška, "prek karizmatičnega frontmana Stuarta A. Staplesa delno zgleduje po Leonardu Cohenu, delno pa po omehčanem zvoku The Bad Seeds in Velvet Underground" - pri tem pa naj dodamo še, da so se premaknili, vsaj v primerjavi s prvimi albumi, v morda za spoznanje veselejše, bolj optimistične vode.

Korak v neznano
Falling Down A Mountain je nastajal v dveh studiih (Le Chien Chanceux v Franciji in ICP v Belgiji) v treh poletnih mesecih leta 2009. S tem albumom, ki se v veliki meri naslanja na zamisli obeh novih članov, Earla Harvina in Davida Kitta, ter na gostujočo vokalistko Mary Margaret O’Hara, skupina Tindersticks kaže svojo barvito plat. “Ko zdaj gledamo nazaj, se zdi, kot da smo album The Hungry Saw naredili znotraj okvirjev tega, kar smo vedeli, pri albumu Falling Down A Mountain pa so te meje postale nepomembne.”

Spodaj lahko za pokušino prisluhnete šestminutni, presenetljivo džezovski naslovni pesmi Falling Down A Mountain, ki je nastala, pravijo člani, "na podlagi nabora trenutkov – zamisel iz sanj, ki jo je ponoči nekdo posnel z mobilnim telefonom, se je spontano razvila v posnetke celotne skupine s trobento Terryja Edwardsa (nismo mu zaigrali pesmi, le nekaj namigov smo mu dali, zavrteli posnetek, on pa je igral v tišino), petjem Davida Kitta in njegovo izjemno, pretirano nasneto kitaro ... Vse smo naredili bolj kot ne v enem ali dveh posnetkih. Včasih imaš pač srečo."

Poleg dveh pesmi z novega albuma prisluhnite še starejšim uspešnicam Can We Start Again, Dying Slowly, No More Affairs in Talk To Me.
Ana Jurc