Njegova najljubša fraza je bila: "Toliko stvari moram še narediti."

Rodil se je 10. marca leta 1920 v francoskem kraju Ville d'Avray v buržoazni družini, ki pa je večino imetja izgubila med gospodarsko krizo. Pri dvanajstih letih je Boris prebolel revmatično vročico in zato je imel oslabljeno srce. To pa ga seveda ni nikdar oviralo pri ustvarjanju številnih in hkrati raznovrstnih projektov, ki se jih je lotil izjemno zagnano in z vsem srcem. Boris Vian se je šolal doma. Pri sedemnajstih letih se je začel učiti igranja džezovske trobente – pod vtisom igranja orkestra Duka Ellingtona. Na versajskem liceju je študiral filozofijo, na liceju Concordat je študiral matematiko in si pridobil naziv inženirja tehničnih ved – metalurgije. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je nekaj časa delal v francoskem državnem združenju za standardizacijo. To težavno birokratsko delo je pozneje navdihnilo eno njegovih novel. Članke o džezu je pisal za vodilno francosko džezovsko revijo Le jazz hot, ki izhaja še danes.

Pri svojem delu je uporabljal več kot 28 psevdonimov. Pisal je šansone, novele, filmske scenarije in gledališka dela, vse romane je napisal v letih od 1946 do 1952. Njegovo delo je tako raznoliko, da bi ga težko dati v kakršen koli okvir. Bil je dvakrat poročen in imel je dva otroka. Najraje pa je imel džez, igral je trobento, zlagal pesmi, džez je igral in pisal je o džezu, v Evropo – v klub Saint Germain des Pres – je prvi pripeljal Milesa Davisa, Maxa Roacha, Kennyja Clarka, Charlieja Parkerja in Duka Ellingtona – ta je postal boter Vianovi hčerki. Boris Vian je bil tudi sam precej dober džezovski glasbenik. Leta 1944 je igral trobento v orkestru Clauda Luterja.

Boris Vian je bil del pariškega eksistencialističnega kroga, ki sta ga vodila Jean-Paul Sartre in njegova življenjska sopotnica Simone de Beauvoir. Vian je od leta 1946 s svojimi Kronikami sodeloval tudi v Sartrovem časopisu Les temps modernes, podpisoval se je kot Lažnivec. V Modernih časih je leta 1946 objavil tudi znamenite Mravljince in obširen odlomek iz romana Pena dni. V enem izmed prispevkov je popolnoma resno predlagal, da bi časopis Moderni časi izhajal v posebnem – dišečem, bolje rečeno – ovitku z vonjem. Na primer po zažganem kruhu, mokrem psu ali mednožju nimfe po nevihti. Predlagal je tudi posebno izdajo časopisa, ki bi izšel na svitku toaletnega papirja in bil posebej namenjen branju na straniščih. Po končani vojni se je Vian kot trobentač pridružil Orkestru Clauda Abadieja.
Vian je bil predstavnik veselega toka francoskega eksistencialističnega gibanja, ki je svoje zatočišče našlo v pariški četrti Saint Germain des Pres na levem bregu reke Sene. Že ob koncu nemške zasedbe je začel prirejati burne zabave v zasebnih domovanjih.

Prvi klub se je imenoval Tabou, policijski uri so se izognili preprosto tako, da so z zabave odšli šele naslednje jutro. Uvedli so stalno preskrbo s svežim pecivom in imeli nenehne skrivnostne zaloge prave kave. Zabave so se nadaljevale tudi po koncu vojne in se preselile v podzemne klube. Vian je za točilnim pultom mešal različne bizarne koktajle in za mikrofonom stresal senzacionalistične in nadrealistične domislice, porojene v trenutku. Pozneje je s Sartrom sestavil tudi nekakšna navodila za uporabo četrti z zemljevidi in narisanimi portreti tako imenovanih eksotičnih "trogloditov", lokalnih posebnežev. V teh podzemnih zabaviščih so filozofi in džezovski glasbeniki z roko v roki in v veselih dvojicah preplesali cele noči. Med najbolj zagnanimi plesalci je bil šarmantni filozof Marcel Merleau-Ponty, med ženskami cenjen po svojem spogledovanju in karizmi.

Medtem ko je po plesišču spretno vodil izjemno pevko Juliette Greco, jo je na njeno željo spotoma poučeval še o osnovah filozofije. Med gosti sta bila tudi vedno zadržani Albert Camus in razigrani Raymond Queneau. Tudi Sartre in Simone de Beauvoir sta imela rada džez in tudi plesala sta. Sartre je skupaj z Vianom napisal besedilo za skladbo Marseillaise existentialiste, ki jo je pela Juliette Greco. Pripoveduje o ženski, ki je prerevna, da bi odprla račun v kavarni Flora, presvobodna, čeprav prebira Merleau-Pontyja, in ki ima eksistencialne težave, čeprav študira Sartra.

Protivojno himno Dezerter je Boris Vian napisal leta 1953 kot odziv na alžirsko vojno in na vojno na Indokitajskem polotoku. Pesem je Vian s Haroldom Bergom tudi uglasbil, ob njej igral in jo odpel. Vse do leta 1962 je bila pesem prepovedana. Dezerter, učbenik ponosa in dostojanstva, je namenjen predvsem mladim v želji, da v ključnem trenutku začnejo misliti in da so pri tem pogumni. Saj dezerterstvo ni znak šibkosti, je oblika preživetja, ki omogoča dostojanstvo. Z dezerterstvom pač dokazuješ, da ti dekreti ne pridejo do živega. V slovenščino je pesem prevedel tržaški pisatelj Boris Pahor, v samostojni knjižni izdaji je izšla leta 2010. Pesem so prevedli v vsaj petdeset različnih jezikov, prepevali so je med drugimi trio Peter Paul and Mary, Joan Baez, Michel Piccoli, Dalida, Ornella Vanoni, Lucio Dalla, Christiane Legrand, Gino Paoli, zasedba The Sunlights, Stephane Aubry in Juliette Greco.

Vianova besedila so polna drobnega humorja, besednih iger, dvoumnosti, hipnih domislekov, ki nas lahko potegnejo ali pa odbijejo. Prisili nas k premisleku in ne moremo samo preleteti besedila. Izmišljene besede, kot so duševnik, šklof, oktomber, julember in ne nazadnje srceder (v hrvaščini vadisrce). Ta posebna priprava, ali bolje, temačen izum, ob pomoči katerega lahko ekstrahiramo tradicionalno paleto čustev, se pojavi že v romanu Pena dni, Vianovemu zadnjemu romanu pa celo podeli naslov. Vian je posrečeno prelil v francoščino tudi nekatere džezovske standarde.

Vian ni nikdar obiskal Združenih držav, pa čeprav je bil goreč ljubitelj ameriškega džeza in ameriške sodobne književnosti. Za francosko založbo Gallimard oziroma njihovo tako imenovano črno serijo je prevajal prozo Raya Bradburyja, Jamesa M. Caina in Raymonda Chandlerja. Pod psevdonimom Vernon Sullivan je Vian napisal delo, ki je že s provokativnim naslovom Popljuval bom vaše grobove, kaj šele z vsebino izzvalo pravo viharno ogorčenje. Zaostril je motiviko ameriških trdih detektivk in jo začinil z melodramatičnimi ljubezenskimi zapleti. Tako nastopajo v romanu temnopolti, ki posiljujejo bele predstavnice srednjega razreda in ostanejo nekaznovani. Boris Vian je vse svoje življenje pisal tudi šansone, nekatere je odpel sam, nekatere pa namenil svojim prijateljem. Ljubezen do džeza je bila najgloblja izmed vseh Vianovih ljubezni. Kljub zelo oslabelemu srcu in zdravniški prepovedi se ni mogel odpovedati napornemu igranju trobente v džezovskem ansamblu. Ker je bil po izobrazbi inženir, je ob vseh naštetih dejavnostih kazal veliko zanimanje za tehniko, predvsem za različne komunikacijske medije. In prav najmodernejši med njimi, film, je povzročil njegovo prezgodnjo smrt. Namreč, med poskusno projekcijo filma, posnetega po romanu Popljuval bom vaše grobove, je doživel usoden srčni napad, potem ko se je silno razburil zaradi neverodostojnih filmskih likov. Njegove zadnje besede so bile kletvica: My ass!.

Vianov prijatelj, znameniti francoski stilist Raymond Queneau je v predgovoru k romanu Srceder takole povzel življenje Borisa Viana:
Boris Vian je izobražen in lepo vzgojen človek, končal je tehniko, in to ni malo, a to še ni vse:
Boris Vian je igral trobento kot nihče drug pred njim, odprl je ljudem pariško podzemlje, zagovarjal je neworleanški slog, a to še ni vse:
Boris Vian je zagovarjal be bop, a to še ni vse:
Boris Vian je moral pred sodišče, ker je napisal Popljuval bom vaše grobove pod psevdonimom Vernon Sullivan, a to še ni vse:
Boris Vian je napisal še tri psevdospise, a to še ni vse:
Boris Vian je prevedel resnične ameriške spise, absolutno avtentične, tudi tako jezikovno zapletene, da komaj verjameš, a to še ni vse:
Boris Vian je napisal gledališko delo Junačenje za vse, ki so ga odigrali resnični igralci na odru, a niso uporabili njegovih besed, a to še ni vse:
Boris Vian je napisal lepe knjige, neobičajne in presunljive, Pena dni je najbolj ganljiv sodobni ljubezenski roman, Mravljinci najbolj mravljinčasta zgodba, napisana o vojni, Jesen v Pekingu zahtevno in nepriznano delo, a to še ni vse;
Kajti vse to še ni nič – Boris Vian bo postal Boris Vian.