Njihov energičen nastop temelji na prosti improvizaciji, v katero mešajo elemente rocka, funka, reaggeja in tradicionalnih godb, ki jih najbolj poglobljeno raziskuje Hamid Drake, neverjetno prijazen gospod, navdušen nad sufizmom in zenbudizmom. Njegov moto je raziskovati in v vsakdan vnašati zdravilni glas resnice in veselja.

Koncert DKV Tria sem ujela lani na festivalu Konfrontationen, ki ga v avstrijski vasici Nickelsdorf, še manjšem kraju, kot je Cerkno, že 35 let vodi Hans Falb, svojevrsten heroj in borec za odpiranje prostora razmišljujočim kreativnim ljudem. Boštjan Cvek je bil velikokrat v Nickelsdorfu in tudi po vzoru Konfrontationen zasnoval Jazz Cerkno, ki je v svojem dvajsetem letu vsega spoštovanja vredna prireditev.

In zakaj je dragoceno gojiti tovrstno glasbeno sceno?
Hamid Drake: Neskončno sem hvaležen vsem tistim posameznikom, ki se lahko pohvalijo z neprekinjeno zgodovino prirejanja koncertov ali festivalov kreativne glasbe. Seveda jih ni prav veliko, saj organizacija takih dogodkov po navadi pomeni boj za preživetje.

Nickelsdorf je še manjši kraj kot Cerkno, še zdaleč ni tako slikovit in tudi čez dan ne ponuja denimo delavnice divje hrane ali možnosti ogleda kakšne znamenitosti, kot je bolnica Franja, ampak ima svoje zvesto občinstvo, tako kot Jazz Cerkno. Se strinjate, da je majhnost kraja pravzaprav prednost?
Hamid Drake: Seveda, tako obiskovalci in glasbeniki ostanemo bolj na kupu in se družimo. To so zelo dragoceni trenutki izmenjave. Glasbeniki se na takih festivalih lahko povežemo tudi med seboj in pogosto začrtamo poti za nove projekte in sodelovanja.
DKV Trio letos praznuje dvajseto obletnico delovanja. Kakšno govorico v tej zasedbi razvijate med seboj trije glasbeniki, ki delujete tudi v različnih drugih zasedbah?
Ken Vandermark: Že od začetka razvijamo skupno govorico popolne improvizacije. Včasih vzamemo kakšno skladbo Dona Cherryja, Alberta Aylerja, Sonnyja Rollinsa, Duka Ellingtona, a kar gojimo, je prosta improvizacija. Sicer skušamo zveneti, kot bi bilo vse to komponirano, a svoje gradivo razvijamo za vsak koncert sproti na odru. Seveda se iz tega rodi nekaj, kar lahko razpoznaš kot ritmično ali melodično strukturo, temo, a mi pustimo, da nas vodi tok. Tovrstno muziciranje je precej drugačno od tistega, ki se je razvijalo v Veliki Britaniji in na evropski celini. Naš način igranja se zgleduje po principih, ki so se začeli razvijati v ZDA po delovanju gibanja AACM (Association for the Advancement of Creative Musicians) iz konca 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Njihove ideje postavljamo v povsem nov kontekst popolne improvizacije brez vnaprej napisanega notnega gradiva in raziskujemo, kaj lahko razvijemo na bolj spontan način.

Glavna razlika v načinu improvizacije med ZDA in Evropo izvira iz zgodovine džeza, ki je vzniknil v skupnosti temnopoltih Američanov. Popolna improvizacija je v DNK ameriškega džeza. V Evropi pa se je džez razvil pod različnimi vplivi, tudi iz ljudske in komponirane glasbe. A prišel je čas, ko so evropski džezisti odkrili ameriške in začeli osvajati tudi njihove tehnike.
Ameriško paradigmo, v kateri denimo saksofon vodi melodijo, ritem bobna meri čas, kitara ali klavir gradita harmonije, bas pa je nekje vmes; je na zanimiv način spremenila angleška šola: z novimi tehnikami je dala inštrumentom nove vloge, recimo saksofon je svojo funkcijo prepustil bobnom, ki so prevzeli melodične lastnosti.
Hamid Drake: Ne vem, ali je danes še mogoče govoriti o razliki med evropskim in ameriškim načinom improviziranja. Smo kreativni ljudje po vsem svetu, ki želimo početi nekaj smiselnega. V globalnem svetu se umetniki veliko premikajo in so odprti za najrazličnejše vplive. Tudi dostopnost je odlična, na spletu lahko poslušam, kar želim, in to lahko vpliva name. Gre za človečnost: tudi če ne govorimo jezika drug drugega, lahko razumemo jezik glasbe. Ta veliki svet je postal zelo majhen in vsi smo prepleteni, kar tudi briše razlike med nami.
Ken Vandermark je konec 90. let prejšnjega stoletja uspel prepričati nekaj lastnikov klubov v Chicagu, da so uvedli koncertne večere ob četrtkih. To ni bilo lahko, saj so bila številna vrata zaprta za avantgarden postmoderen 'free jazz', ki ga je igral s svojimi zasedbami.
Ken Vandermark: Ideja, da je improvizirana ali kreativna glasba težka in zahteva ogromno predznanja, da bodo sploh lahko dojeli in v njej uživali, je resda precej razvita, a mislim, da je popolnoma zgrešena. To je glasba kot vsaka druga, le da ponuja nekaj več izzivov. Vsakdo, ki je vsaj malo odprte glave in pride na koncert, bo lahko dobil dovolj informacij in bo v tej izkušnji užival.
Med vzroki za nenaklonjenost širšega občinstva improvizirani glasbi vidim veliko vlogo v nezadostni, pa tudi nepravilni medijski izpostavljenosti. Sploh v Ameriki smo imeli prave bitke za status džezovske glasbe kot umetniške oblike z visoko kulturno vrednostjo, za čimer seveda tičijo vprašanja politike, družbe, rasne enakosti. Mediji s sicer dobronamernim prizadevanjem, da bi improvizirano glasbo opevali kot visoko umetnost, v resnici delajo tej sceni škodo, saj med nedolžnimi ljudmi ustvarjajo občutek, da gre za težko razumljivo suhoparno preigravanje, kar pa sploh ni res. Mene je džez kot mulca pritegnil ravno zato, ker je bila ta scena izredno živahna, njeni protagonisti pa res zanimivi liki. Četudi si nepodkovan, lahko začutiš, da je to, kar se med njimi dogaja na odru, nekaj zelo zanimivega.
Že dostikrat se mi je zgodilo, da je po koncertu kdo stopil k meni in povedal, da sicer sovraži džez, je pa zelo užival v naši glasbi. Zato pa je tako pomembno, da gredo ljudje na koncerte. Poslušati še tako dobro posneto ploščo na še tako dobrih zvočnikih ne more nadomestiti izkušnje žive prisotnosti na koncertu. Le tam lahko dobiš pristno izkušnjo in si sam izoblikuješ svoje mnenje.

In kaj se dogaja med glasbeniki, ki se podajo v prosto improvizacijo?
Hamid Drake: Vsakič ko vstopim v kreativni proces in pri tem ne zapadem v vzorce in ostanem odprt za nekaj, česar ne poznam, začutim skrivnost neznanega. Četudi že dolgo igram, še vedno dobim metuljčke v želodcu, preden nastopim, pa ni pomembno, kako velik je prostor ali koliko je ljudi, in to je zame dober znak, da zadeve nimam za samoumevne, da sem že vedno živ in živahen in da delam nekaj, do česar mi je mar. Na odru skušam dati vse od sebe in doseči občutek celote in iskrenosti. Če igraš iz srca, te vedno kaj preseneti, saj je srce vedno uganka, toliko čustev privre na dan, veselje, bolečina, žalost, vznesenost, povezanost. Včasih se kar začudiš, od kod vse to prihaja, in če znaš te občutke preliti v glasbo, se zgodijo zanimive stvari, ki jih niti nisi zavestno načrtoval. Če dobro čutiš glasbenike, s katerimi igraš, se splete skorajda ljubezenski odnos. In potem se zgodi še nekaj presenetljivega, odprejo se vrata v nov svet in to je prečudovita izkušnja.
Ken Vandermark: Eden glavnih adutov proste improvizacije in spontanega igranja glasbe je vloga poslušalca, ki lahko dejavno posluša in opazuje, kaj se dogaja na odru. Sploh če se glasbeniki dobro čutimo, še sami ne vemo, kaj se bo zgodilo in je glasba tista, ki nas igra, ne le nas na odru, pač pa to začuti tudi posameznik v občinstvu. Nastane neka napetost, ki nas poveže in tako tudi poslušalec postane soustvarjalec te glasbene izkušnje. Tega pri drugih vrstah muziciranja ni mogoče doživeti.
Meta Česnik