Četrti izmed džeovskih večerov, ki jih v okviru Cankarjevih torkov vsak teden gosti Klub Cankarjevega doma, je minil v luči Cuong Vuja, vsestranskega ameriškega trobentača vietnamskega rodu.
Cuongova družina se je iz Vietnama v Seattle preselila, ko mu je bilo komaj šest let, pri enajstih pa je že prijel v roke trobento. Po šolanju na New England Conservatory of Music v Bostonu ga je leta 1994 pot vodila v New York, kjer se je hitro uveljavi kot prodoren in inovativen glasbeni ustvarjalec, za katerega se prav noben žanr ne zdi preozek. To potrjujejo tudi sodelovanja z glasbeniki, kot so Laurie Anderson, David Bowie in navsezadnje Pat Metheney, s čigar zasedbo je prejel kar dva grammyja.
Največkrat naveden kot avantgardni izvajalec in avtor, se Cuong Vu s svojo diskografijo tej etiketi vseeno spretno izmika. Studijski prvenec Bound (2000) smelo sestavlja koščke džeza, Pure (2000) in Come Play With Me (2001) eksperimentirata s free-jazzom, rockovskimi ritmi in elektroniko, vrhunec Vietnamčeve ustvarjalnosti pa predstavlja album It's Mostly Residual (2005), kjer se, morda tudi zaradi igranja z že omenjenim Pat Metheneyjem zasedbi pridruži ugledni kitarist Bill Frisell, čigar distorzirana kitara še dodatno poglobi že tako močan zvokovni vtis. Album se tako vzpenja od sporadičnih balad, progresivnega fusiona pa celo do metalskih zvokov in pasaž, ki še najbolj spominjajo na rockhimne. V tej maniri je nato nastala tudi njegova zadnja plošča, preprosto imenovana Vu-Tet (2007), na kateri kitaro Billa Frisella zamenjata saksofon in klarinet Chrisa Speeda, kar sicer pripomore k bolj fluidni, a še vedno nekoliko temačni glasbeni izkušnji. V pričujoči zasedbi se je Cuong Vu tudi predstavil ljubljanskemu občinstvu.
Po gostovanju Cuonga na puljski Jazzbini dan prej smo bili v torek priča izpiljenemu nastopu obiskovalci Kluba Cankarjevega doma. Jasno ter odločno so člani zasedbe od prvega do zadnjega tona lovili meje izraznosti instrumentov, ob tem pa ohranjali ravnotežje in kohezijo koncertne snovi. Za to sta bila najbolj zaslužna vpadljivi basist Stomu Takeishi in bobnar Ted Poor, ki sta vseskozi s spreminjajočo se dinamiko ustvarjala grobo platno za kar najboljši oprijem solističnih barv. Občasno se jima je z dozdevno neskončnimi delay učinki in sprotnim nasnemavanjem matric pridružil Cuong, s čimer je ob že tako kitarsko uglašeni trobenti smelo zapolnil dozdevno manjkajoči register. Chris Speed je tako le dodajal vrhove, kar pa je ob razponu svojih instrumentov, klarineta in saksofona, tudi vešče opravil. Po nekoliko bolj umirjenem, a odličnem pianistu Matiji Dediću kot solistu všečno in turbulentno nadaljevanje cikla Cankarjevih torkov.
Tit Podobnik
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje