Rodila se je leta 1984 v Novem mestu, v hrvaški družini, ki je v iskanju boljšega življenja prišla v Slovenijo. Kot otrok je sanjala o karieri klasične violinistke. Njene otroške sanje pa je prekinila huda bolezen: "Ker se moja bolezen kaže na vratu, ravno v predelu, kjer se violina drži, so zdravniki rekli, da je to morda celo povezano in da moram prenehati igrati. To je bilo najteže zame. Vedela sem, da mi bo to spremenilo življenje."

Po končani srednji šoli se je odločila za študij ekonomije, glasba pa je še vedno ostala sestavni del njenega življenja. Odločena, da ostane glasbeno dejavna, je našla zadovoljstvo v vrtenju glasbe: "Raje bi živela pod mostom, kot pa ostala brez tega. Nisem mogla pustiti glasbe, zvoka, nečesa, kar mi je tako pomembno, in tako sem se začela ukvarjati z didžejanjem."

"Nimam želje po ogromnem studiu"
Pod vtisom urbanih zvokov, ki jo obkrožajo, se je Nina kmalu začela ukvarjati tudi s skladanjem. Brez opreme in denarja za studio je začela ustvarjati na napravah, ki so ji dostopne. Vsa njena dela so nastala samo s pomočjo telefona in prenosnega računalnika. "Jaz nimam niti denarja niti posebne želje po nekem ogromnem studiu in vem, da mi je to nedosegljivo, mislim pa, da me to ne bi smelo ustaviti," pravi Nina.

Ustvarjalni proces
Njen ustvarjalni proces je počasen in dolgotrajen. Veliko je stvari, na katere želi opozoriti s svojo glasbo. Celoten proces ustvarjanja se začne z opazovanjem. Nadaljuje se z zbiranjem zvokov, ki jo obkrožajo, in potem se dolgo ne zgodi čisto nič: "Tako sedim in minevajo ure, dnevi, meseci, zdi se, kot da se ne bo zgodilo nič … in naenkrat vse pride na svoje mesto."

Pisanje kot odgovor na zdravstveni sistem
Nine ni ustavilo niti zamudno čakanje v bolnišnicah, ki je postajalo vse pogosteje, saj se je njeno zdravstveno stanje slabšalo. Čas v čakalnicah je izkoristila za ustvarjanje svojega prvega literarnega dela, romana v slovenskem jeziku z naslovom Kdo ima druge skrbi. »Kot nekdo v skrajni situaciji, kar bolezen je, sem opazovala in pisala o tem, kako delujejo družbeni sistemi v odnosu do posameznika, kaj to pomeni za odnose med ljudmi in kako pravzaprav sistem uničuje ljudi. Seveda sem razmišljala tudi o tem, kakšno mesto ima v vsem tem ljubezen, kajti ljubezen ima vedno v vsem svoje mesto,« o svojem romanu pove Nina.

Aktivistka za pravice žensk
Nina se s pisanjem ukvarja tudi na svoji spletni strani, kjer se posveča heteroseksualnim in homoseksualnim ženskam v glasbi in njihovemu statusu v družbi. Zbirko esejev je prilagodila obliki predavanj, ki bodo od začetka tega meseca redno na sporedu kluba „Monokl“ na Metelkovi: »Tam se ukvarjam z glasbo in zvokom ne samo v umetniškem smislu, ampak tudi družbeno, politično in kulturno. Hkrati se ukvarjam z istospolnimi ženskami in njihovim položajem.«

Enakost in enakopravnost
Ta tridesetletna aktivistka verjame, da je odnos družbe do žensk napačen in da je za status žensk treba narediti še veliko. Ves čas si postavljamo vprašanja o tem, kakšen je položaj ženske v družbi, in to vprašanje je, kot pravi Dragičevićeva, danes napačno: "Veliko se je naredilo za enakost žensk. In to je tudi danes zelo pomembno. Napaka pa je v tem, da so želeli enakost, pozabili pa na enakopravnost. Ta dva pojma sta v resnici zelo različna. Ženske in moški ne morejo biti enaki, morajo biti enakopravni."

Glasna za begunce
Trenutno si vneto prizadeva izdati prvo ploščo, v vlogi didžejke pa jo lahko vidite in slišite tudi na koncertu Glasne za begunce v petek. 20. novembra.