Dirigiral je tudi več drugim zasedbam, med drugim orkestru Slovenske filharmonije in Akademskemu pevskemu zboru (APZ) Tone Tomšič in Primorskemu akademskemu pevskemu zboru Vinko Vodopivec, katerega vodenje je prevzel od Antona Nanuta. Veljal je za doajena slovenskih poustvarjalcev ter odličnega poznavalca in občutljivega interpreta še posebej vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe.

Marko Munih (1936–2024). Foto: Radio Slovenija
Marko Munih (1936–2024). Foto: Radio Slovenija

Marko Munih se je rodil 9. januarja 1936 na Mostu na Soči. Njegova mati je bila sestrična skladatelja Vinka Vodopivca, oče pa priznani ljubiteljski zborovodja Zdravko Munih. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je študiral dirigiranje pri Danilu Švari in diplomiral leta 1961, nato se je izpopolnjeval v Frankfurtu pri mojstru Lovru Matačiču. Začel je kot korepetitor v Slovenski filharmoniji, med letoma 1963 in 1971 pa je bil dirigent njenega orkestra. Med letoma 1965 in 1975 je bil umetniški vodja in dirigent APZ-ja Tone Tomšič in v tem obdobju ga je popeljal na več gostovanj na evropskih tleh in v ZDA.

"Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo – zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo – zapoje zbor mehko, nežno … Razumljivo pa je, da je to mogoče doseči le s sodelovanjem vseh nastopajočih in to sodelovanje je obrodilo zares bogate sadove," je o dirigentu zapisal kritik in skladatelj Pavel Mihelčič.

Marko Munih: Portret dirigenta (2012). Foto: ZKP RTV SLO
Marko Munih: Portret dirigenta (2012). Foto: ZKP RTV SLO

Munih je "vselej posebno skrb posvečal plemenitemu zborovskemu zvoku, bodisi v skladbah za zbor ali v velikih vokalno-instrumentalnih delih," je za ZKP RTV SLO zapisala Monika Kartin ob izidu kompleta dvojnega CD-ja in DVD-ja Marko Munih: Portret dirigenta v letu 2012. Prva zgoščenka vsebuje posnetek velikih vokalno-instrumentalnih skladb Johannesa Brahmsa, Huga Wolfa in Vilka Ukmarja. Druga pa vsebuje zborovska dela iz slovenske in tuje glasbene zakladnice. DVD pa prinaša televizijsko oddajo Dušana Hrena, naslovljeno Od glasbe do večnosti.

"Dirigentova umetniška usmeritev je veljala predvsem slovenskim novitetam, hkrati pa se je poglobil v študij in izvedbo skladb svetovnih avtorjev, ki so bili zasidrani pretežno v impresionističnem slogu in njihovih zborovskih del takrat na Slovenskem skorajda nismo poznali," je še zapisala Monika Kartin.

Po njenih besedah si v slovenskem kulturnem življenju več desetletij ni bilo mogoče zamišljati glasbenega utripa brez prisotnosti in sodelovanja Marka Muniha. V svojem času je tudi na poseben način usmerjal tukajšnji glasbeni razvoj, tako ustvarjalen kot poustvarjalen, "saj so tudi slovenski skladatelji z veseljem sledili njegovim prošnjam in idejam za nastanek novih del. Vsak skladatelj namreč z veseljem piše, če ve, da bo njegovo delo izvedeno profesionalno in na visokem umetniškem nivoju," je še mogoče prebrati na spletni strani ZKP RTV SLO.

Marko Munih je za svoje delo prejel več nagrad. Bil je dvakratni prejemnik nagrade Prešernovega sklada, prejemnik Betettove nagrade in častnega znaka svobode RS za dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti. Bil je tudi častni občan Občine Tolmin.

Marko Munih
Marko Munih
Ivo Pogorelić, Simfoniki RTV Slovenija in Marko Munih (F. Chopin: Koncert za klavir in orkester št. 2 v f-molu)
G. Verdi: Requiem, solisti, zbori, Simfoniki RTVS in Marko Munih
D. Bučar: Belokranjske pisanice, Simfoniki RTV Slovenija in Marko Munih