Glasbeno izobrazbo si je pridobil na srednji glasbeni šoli, ob študiju klavirja je opravil tudi tri letnike solopetja na ljubljanski akademiji za glasbo. Petja se je učil pri znamenitem učitelju in opernem pevcu Juliju Betettu. Že leta 1945 je začel redno prepevati na koru župnije sv. Petra, med bivanjem v Mostah pa je pel v zboru pri salezijancih na Kodeljevem.

V študentskih letih pel v APZ-ju, od 1951 do 1955 pa v Zboru Slovenske filharmonije. Kot cerkveni pevec je v cerkvi sv. Štefana leta 2005 slavil 60-letnico svojega delovanja in od nadškofa Alojzija Urana prejel nadškofijsko priznanje.

Iz Ljubljane v Vipavo in spet nazaj
Marjan Štefančič se je rodil leta 1928 v Ljubljani, v Slovenskem oktetu pa je pel bas kar 32 let, in sicer od 1960 do 1992. Po izobrazbi je bil slavist, po poklicu profesor slovenščine.
V osnovni šoli v Vipavi, kjer je nastopil svojo prvo profesorsko službo, je poučeval tudi glasbo - vodil je namreč mladinski šolski zbor, ki je štel tudi do sto učencev. Ob tem je v Vipavi vodil tudi moški zbor. Leta 1960 se je vrnil v rodno Ljubljano in naslednjih 26 let poučeval na osnovni šoli Ljubljana Polje.

Februarja 1960 je Štefančič opravil zelo zahtevno avdicijo in bil sprejet v Slovenski oktet. Pel je v basovski dvojici - sprva z Dragišem Ognjanovičem, pozneje pa dalj časa s Petrom Čaretom.

"Basist Marjan Štefančič je s petjem in s svojo pokončno osebno držo izražal svojo globoko navezanost in izjemno pripadnost Slovenskemu oktetu. K temu so brez dvoma pripomogle tudi njegove značajske posebnosti; po naravi je potrpežljiv, preudaren in umirjen. Nikoli se ni silil v ospredje, zato je tudi bolj redko nastopal kot solist. V oktetu je vedno spodbujal k razumevanju in strpnosti. Najpomembnejša mu je bila zlitost glasov celotnega ansambla," je v knjigi Slovenski oktet zapisal Boris Pangerc.

Z oktetom obredel svet
Slovenski oktet je bil pravzaprav ustanovljen na pobudo slovenskih izseljencev v ZDA zato, da bi se odpravili tja na turnejo, kar se je zgodilo šele desetletje po njegovi ustanovitvi. Tako je Štefančič z oktetom opravil že prvo turnejo po ZDA leta 1963, ki je obveljala za nekaj posebnega. Zgodba pravi, da so izseljenci, ki so nastop okteta pričakovali že celo desetletje, kazali tudi deset let stare vstopnice. Štefančiču pa je v spominu najbolj ostala izjava nekega dekleta po koncertu v Clevelandu: "Zdaj sem pa ponosna, da sem Slovenka!". Sledile so še mnoge turneje; poleg ZDA tudi po Danski, Norveški, Argentini, Kitajski …

Ljubezen tudi do ruske pravoslavne in črnske duhovne pesmi
Vrhunec svojega pevskega delovanja je Marjan Štefančič povezoval s sodelovanjem Slovenskega okteta s svetovnim tenoristom Nicolaiem Geddo, ki jim je odprl pot v mojstrovine pravoslavne liturgije. Štefančič je poleg domačih pesmi najraje pel ruske pravoslavne in črnske duhovne pesmi.

Marjan Štefančič je, kot piše v Pangerčevi knjigi, o svojem slovesu od okteta povedal: "Sam sem se sprijaznil s koncem. Uvidel pa sem tudi, da so mi bili pevci in vsa kulturna srenja hvaležni za 32-letno delo pri Slovenskem oktetu in sem za to dobil tudi priznanje, ko sem se upokojil."