V tistem času sta sicer v Jugoslaviji obstajali kar dve rockovski zasedbi z imenom Jutro. Na čelu ljubljanske je bil torej Zoran Crnkovič, na čelu sarajevske pa Goran Bregović, ki se je prav zaradi tega odločil svojo raje preimenovati v Bijelo dugme.

Ob Crnkoviču so bili v zasedbi Jutro, ki je bila znana po rotaciji glasbenikov, v njenem obstoju še Pavle Ristić (bobni), Marjan Frol (bas kitara), Alan Jakin (kitara), Miro Tomassini (bas kitara), Dragan Gajić (bobni), Lado Jakša (saksofon/klaviature), Al Stone (bas kitara), Marino Dugaro (bas kitara), Tone Dimnik (bobni) in Jordan Gančev (klavir).

Skupina je debitantsko nastopila le nekaj dni po svoji ustanovitvi, na silvestrskem koncertu 1970/71 v ljubljanski Hali Tivoli.

Leta 1976 je pri PGP RTB (Produkcija gramofonskih plošč RT Beograd) izšel njihov singel Prema suncu, na katerem je tudi skladba Mozart (Tema iz Male nočne glasbe), ki so jo izvedla na prvem BOOM festivalu. Leta 1980 so izdali album Dobro jutro, posnet v Studio 14 RTV Ljubljana. Ovitek plošče, ki ga je ustvaril ilustrator Kostja Gatnik, spada med klasike ovitkov plošč jugoslovanskih rockovskih zasedb. Albuma, ki je izšel v času razmaha jugoslovanske novovalovske scene, kritiki niso najbolje sprejeli; skupina je nato kmalu razpadla.

Crnkovič je leta 1974 s skladbo Gremo na morje, leta 1975 pa s skladbo Svobodna pomlad nastopil na festivalu Slovenska popevka. S skladbo Tistih pet minut se je leta 1981 predstavil na festivalu Dnevi Slovenske zabavne glasbe.

"Zoran Crnkovič, prijatelj moj dragi, moj pravi bluesman, prehitel si me … Počivaj v miru," je prijatelju v slovo na spletu zapisal glasbenik Janez Bončina - Benč, ki je skupaj z njim in Ristićem ter Čarlijem Novakom tvoril prvotno postavo skupine Srce.

"Zoran, za prijatelje tudi Crni, je bil eden prvih frajerjev v Trbovljah, ki je z dolgimi lasmi in hlačami na zvonec, srajco z ruskim ovratnikom in vinilsko ploščo pod pazduho vsak dan sedel na trhli ograji lesenega mostu čez graben. (...) Od tam pa do skupine Jutro ni bilo več daleč, čeprav je že prej preigraval v drugih, ne tako znanih skupinah," je svoj zapis na spletu začel trboveljski pisatelj Roman Kukovič, ki prav tako izvira iz Trbovelj.

Kot je poudaril, je bilo Jutro v 70. letih res čisto prava rockovska skupina, ki so jo poznali tudi drugje po Jugoslaviji. Dodal je, da je skupina nemara še zmeraj najbolj poznana po rockovski priredbi Male nočne glasbe A. W. Mozarta. "In solo kitari Zorana. Kasneje, po razpadu skupine Jutro, je muziciral bolj kot ne občasno, a vsaj eno poletje je v starih Zrčah v Novalji na Pagu s skupino glasbenikov iz vseh vetrov igral v tamkajšnjem lokalu. Skupaj z Doco Marolt (ex Bele vrane), basistom Brunom Langerjem in še nekaterimi," je še zapisal Kukovič, ki je svoj zapis sklenil: "Skromen v besedah, a bogat v preigravanju solo vložkov. Naj bo tako tudi tam, za mavrico."

Od glasbenika se je z zapisom poslovil tudi novinar Brane Kastelic, ki ga je označil za legendarnega slovenskega bluesmana iz Trbovelj, skuliranega postavnega dedca ter vodjo enega njemu najljubših bendov iz najstniških časov in dolgoletnega prijatelja, s katerim se je veliko družil, ko se je zaposlil na RTV-ju.

"Družila in debatirala o marsičem. O glasbi, o politiki, o ljubezni, o ženskah ... Bil je veliko bolj nadarjen glasbenik, kot se je sam zavedal, moder, duhovit in pronicljiv. Občasno smo se družili tudi ... Družinsko. Vedno sva se pogovarjala, da bova skupaj naredila 'en dober komad'. Pa ga nisva. Oprosti, dragi prijatelj, Janez Bončina - Benč, ampak saj veš, se spomniš, da sem najprej Zoranu, ki mu nikoli nisem rekel Crni, ker to ni bil dober vzdevek zanj, ponudil besedilo pesmi Ob šanku ... Ne vem, zakaj mu ni bilo všeč. Tebi je bilo in vemo, kaj se je zgodilo," je še zapisal Kastelic.