Čeprav je bil Wright morda po imenu manj prepoznaven od svojih kolegov Syda Barretta, Rogerja Watersa in Davida Gilmourja, je imel ključno vlogo pri ustvarjanju značilnega psihedeličnega zvoka ene največjih rockovskih zasedb vseh časov. Pokojnikova družina natančnejših podatkov o Wrightovi bolezni ne namerava razkriti, medije pa so prosili, naj spoštujejo njihovo zasebnost.

"Mož v ozadju"
Wright se je kot soavtor podpisal pod več uspešnic skupine - pri prelomnem albumu Dark Side of the Moon je bil na primer "kriv" za udarno klavirsko podlago pesmi Money (1973), pa tudi za orgelski vložek pri singlu Us and Them, ki sta ga napisala z Watersom. Pripisati mu je treba tudi zasluge za soavtorstvo pesmi Shine On You Crazy Diamond (z albuma Wish You Were Here, drugega od petih, s katerimi so se Pink Floyd uvrstili na prvo mesto britanske lestvice). Glasbena epopeja v devetih delih je poklon Sydu Barrettu, ki je, potem ko je zapustil skupino, zdrsnil še globlje v odvisnost od mamil.

"Ne bi vam znal pojasniti, zakaj smo tako priljubljeni"
Wright, kot je rad povedal, "ni razumel" neverjetne trdoživosti plošče Dark Side of the Moon (na Billboardovi lestvici je zdržala dlje kot katera koli druga plošča, celih 741 tednov) in kulta, ki se je posledično razrasel okrog skupine. Dvojni album The Wall (1979) je na vrhu lestvice vztrajal 15 tednov in je še danes na tretjem mestu najbolje prodajanih plošč v ZDA (za Jacksonovim Thrillerjem in največjimi uspešnicami The Eagles). "Vem, da smo posneli nekaj izvrstnih pesmi in dobre glasbe, " je Wright še lani izjavil za Billboard, "ampak ne bi vam znal pojasniti, zakaj smo tako priljubljeni."

Leta 1980 - po turneji ob izidu The Wall - je klaviaturist zaradi vse večjih trenj skupino zapustil. A strasti so se pomirile in nekaj let pozneje se je vrnil; (sicer brez Watersa). Takrat so izdali album s pomenljivim naslovom A Momentary Lapse of Reason (1987), sedem let pozneje pa še The Division Bell.

Zadnjič skupaj leta 2005
Wright, pevec/basist Roger Waters, pevec/kitarist David Gilmour in bobnar Nick Mason so prvič po 24 letih (in kot se je izkazalo tudi zadnjič) skupaj nastopili leta 2005, na velikem dobrodelnem koncertu Live 8 v Londonu. V zadnjih letih je s šovom Dark Side of the Moon po festivalih in koncertnih dvoranah brez spremstva drugih ustanovnih članov krožil Roger Waters.

Vsaj enkrat bi rad stal pred odrom, in ne na njem ...
Wright je v svoji karieri izdal tudi dva samostojna albuma, Wet Dreams (1978) in Broken China (1996), toda nobeden se ni prebil na Billboardovo lestvico 200 najbolje prodajanih albumov. Leta 2006 (ob izidu DVD-ja s koncertno turnejo iz leta 1994) se je v intervjuju za britanski Independent spominjal legendarnih turnej, s katerimi so Pink Floydi širili naše predstave o tem, kako spektakularen je s pomočjo svetlobnih in odrskih učinkov lahko rock v živo. "Ena izmed slabosti tega, da si član Pink Floydov, je, da si nikoli nisem mogel ogledati našega koncerta. Nimam pojma, kakšen občutek je to. Z odra ne moreš natančno oceniti, kako močan vtis si naredil."

Richard William Wright se je leta 1943 rodil v Londonu. Že kot otrok je imel izjemen talent za igranje klavirja, a se je kljub temu odločil za študij arhitekture. Usoda je hotela, da je prav na tej srednji šoli spoznal Watersa in Masona. Kakih šest mesecev po tem, ko so začeli igrati skupaj, jim je pot prekrižal še Syd Barrett. "Preden je prišel Syd, smo preigravali klasike R & B-ja, ker so pač takrat to počele vse skupine. Sam nisem bil nikoli preveč naklonjen R & B-ju, bliže mi je bil džez. Ampak s Sydom se je vse spremenilo, več smo improvizirali z bobni in s klaviaturami. Roger je s svojo baskitaro stopil v ospredje, jaz pa sem lahko vpeljal več elementov klasične glasbe."

Barrettov staž v skupini je, čeprav intenziven, tudi kratkotrajen: izdali so nekaj singlov, ki so bili uspešni v Veliki Britaniji (Arnold Layne, See Emily Play), in svoj prvi album The Piper at the Gates of Dawn (1967), kmalu zatem pa so drugi člani Barretta zaradi vse bolj ekscentričnega vedenja in nezanesljivosti, ki sta bila delno posledica eksperimentiranja z LSD-jem, deloma pa duševne neuravnovešenosti (najverjetneje je trpel za bipolarno motnjo), bolj ali manj brcnili iz skupine. Malo predtem se jim je leta 1968 pridružil David Gilmour.

Ana Jurc