Eden po eden so se spreminjali v sence. Veliko bolje je, če v drugi svet odideš pogumno, v polnem sijaju strasti, kot pa da s starostjo bedno uveneš in izgineš.
Ronnie je bil prvak tradicionalne irske glasbe in skupaj z Dublinersi je znova oživil in prerodil našo edinstveno glasbeno dediščino.
Danes je ime The Dubliners po vsem svetu sinonim za irsko folkglasbo - čeprav je kot legende te zvrsti treba omeniti vsaj še zasedbo The Chieftains -, skoraj pa bi se zgodilo, da bi sinonim za to glasbo postalo kar ime Ronnie Drew. Dublinersi so namreč leta 1962 začeli delovati kot The Ronnie Drew Group, šele ko je Drew jasno povedal, da mu ime ni všeč, so si Drew, Luke Kelly, Ciaran Bourke in Barney McKenna izmislili novo ime. Pravzaprav si ga je izmislil Kelly, ki je takrat ravno bral zbirko 15 kratkih zgodb Jamesa Joycea z naslovom Dubliners. Vsi so se strinjali, da bi bilo ime kar pravo, saj označuje tako mesto, iz katerega skupina prihaja, kot tudi delo pisatelja, čigar življenje je bilo tesno povezano z irsko kulturo in življenjem.
Po glasbeno znanje v Španijo16. septembra 1934 v kraju Dun Laoghaire v grofiji Dublin rojeni Ronnie Drew je glasbeno deloval že pred nastankom Dublinersov. V petdesetih je tako z namenom naučiti se klasične in flamenko kitare odpotoval v Španijo, kjer se je preživljal kot učitelj angleščine. Po vrnitvi v domovino, ki je bila takrat še vedno ena najrevnejših evropskih držav in v kateri lakota ni bila neznan pojem, je moral Drew prevzeti več majhnih in začasnih del, da je lahko preživel.
Dobrohotna piratska glasbena postaja
To obdobje nestanovitnosti in negotovosti se je končalo leta 1967. Takrat so Dublinersi zasloveli v svetu. Odločilna sta bila posnetka tradicionalnih irskih pesmi Seven Drunken Nights in The Black Velvet Band, katera je intenzivno predvajala takrat zelo poslušana piratska radijska postaja Radio Caroline. Oba singla sta se na britanski lestvici singlov povzpela med 20 najbolj poslušanih skladb, Dublinersi pa so postali zvezde.
Kljub velikemu uspehu je Drew leta 1974 skupino zapustil. Več časa je namreč želel preživeti s svojo družino. Vendar se je konec sedemdesetih vrnil in to je skupini vrnilo tudi prepoznavni vokal. Drewov glas, ki so ga primerjali z zvokom drobljenja premoga, bi verjetno hudo motil učitelje 'bel canta', glasbi Dublinersov pa je brez njega kar nekaj manjkalo. Tako, kot si na primer ni mogoče predstavljati irsko-angleške skupine The Pogues brez raskavega in včasih hropečega vokala Shana MacGowana.
Preporod v družbi Poguesov
In omemba Shana MacGowana je tu zelo na mestu še zaradi nečesa. Ravno sodelovanje s Poguesi je konec osemdesetih Dublinerse po nekaj letih bolj slabe bere spet popeljalo med svetovne zvezde. Skupaj s skupino, ki je na začetku osemdesetih tako spretno povezala punk in tradicionalno irsko glasbo, so takrat že priletni Dublinersi posneli dve uspešnici, in sicer The Irish Rover in Jack's Heroes/Whiskey in the Jar. Tudi ko je bilo unije The Dubliners-The Pogues konec, Ronnie Drew ni nehal sodelovati s Poguesi. Drew je leta 1995 spet izstopil iz vrst Dublinersov in od takrat je sodeloval z mnogimi glasbeniki. Poleg Poguesov so se na seznamu njegovih sodelavcev znašli tudi ravno v tem času priljubljeni 'keltski punkerji' iz Quincyja v Massachusettsu Dropkick Murphys, Christy Moore, Antonio Breschi, Eleanor Shanley in drugi.
Elita oboževalcev Dublinersov
Sodelavcev Ronnieju Drewu ni bilo težko najti, saj so bili tako Dublinersi kot tudi Drew v srenji glasbenikov vedno zelo cenjeni. Celo s prav 'imenitnimi' oboževalci so se lahko pohvalili. Za njihove velike 'fane' so se tako razglasili Bob Dylan, Roy Orbinson, Jimi Hendrix in bobnar skupine Pink Floyd Nick Mason. Drewov ugled je bil tudi povod za veliko dobrodelno akcijo za pomoč obolelim za rakom, s katerim se je več kot leto dni bojeval tudi Drew in zaradi katerega je tudi umrl. 19. februarja letos je tako izšel singel The Ballad of Ronnie Drew, ki so jo pri projektu sodelujoči glasbeniki - Sinead O'Connor, U2, Andrea Corr, Chris de Burgh, Shane MacGowan, Ronan Keating, člani skupin The Dubliners in The Chieftains in številni drugi - posvetili Drewu in izkupiček namenili irskemu združenju za boj proti raku.
Pubi še živijo in z njimi tudi irski folk
Tudi če zveni nekoliko melodramatično, pa je skoraj zagotovo, da bo spomin na Ronnieja Drewa živel še dolgo. Čeprav se je Irska od začetka šestdesetih, ko so Dublinersi začenjali svojo kariero, močno spremenila - nekoč revna država z izredno visoko stopnjo rodnosti, alkoholizma in izseljenstva je postala skoraj najbogatejša država Evropske unije -, pa je Irska ena redkih evropskih držav, v katerih tradicionalna kultura ostaja živa. Sterilni in bleščavi klubi nikoli niso mogli izriniti tradicionalnih pubov, v katerih nastopajo množice nadobudnih in tudi izkušenih glasbenikov, ki v svoj železni repertoar skoraj po pravilu vključijo tudi katero izmed tradicionalnih irskih viž, ki so jih preigravali tudi Dublinersi. Tudi ti še niso izumrli. Čeprav sta dejavna le še dva izvirna člana - Barney McKenna in John Sheahan - Dublinersi še vedno snemajo in potujejo po svetu.
Eden po eden so se spreminjali v sence. Veliko bolje je, če v drugi svet odideš pogumno, v polnem sijaju strasti, kot pa da s starostjo bedno uveneš in izgineš.
Ronnie je bil prvak tradicionalne irske glasbe in skupaj z Dublinersi je znova oživil in prerodil našo edinstveno glasbeno dediščino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje