Policisti so petkratno grammyjevsko nagrajenko, mlado pevko z dolgoletno preteklostjo zlorabe mamil, našli ob štirih popoldne, je poročala britanska mreža Sky News. Po poskusih oživljanja so jo na kraju samem razglasili za mrtvo. Vzrok smrti je za zdaj še neznan, okoliščine pa po prvih poročanjih niso bile sumljive. Izsledki mrliškega ogleda ne bodo znani pred ponedeljkom.

Tragična smrt mlade pevke, ki so jo tako zaradi neverjetno močnega glasu kot zaradi ranljivosti, ki se je kazala v vse hujši zasvojenosti, radi primerjali z Billie Holiday, znova dokazuje, da gre izjemen talent pogosto z roko v roki s samouničevalnimi nagnjenji.

Zaradi svojega prepoznavnega sloga - nikjer se ni pojavila brez mačje naličenih oči in visoko nagrmadenih črnih las - si je Amy prislužila tudi status modne ikone; kot "novo Bardot" jo je opisal sam Karl Lagerfeld.

Samo dva albuma - a z izjemno glasbeno težo
Amy, ki se je ljubezni do džeza nalezla že v mladih letih, je svoj prvi album, Frank - na katerem sta med drugim antologijski napev za brezhrbteničnega fanta, Stronger Than Me, in sugestivna F**k Me Pumps - izdala leta 2003.
Že ta prvenec z značilnim "retrozvokom", ki spominja na petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja, je bil toplo kritiško sprejet, dosegel je naklado več kot dveh milijonov izvodov in pevki prinesel nominacijo za nagrado mercury, dve za nagrado brit ter priznanje Ivorja Novella za pisanje besedil (a pevka je vseeno izjavila, da za njim stoji "le osemdesetodstotno").

Življenje v pesmih: brez dlake na jeziku, prostodušna in ganljiva hkrati
Tisti resnično veliki preboj pa je sledil leta 2006, z albumom Back To Black, s katerim se je malce oddaljila od džezovskih korenin in navdih iskala pri ženskih vokalistkah ter skupinah iz šestdesetih, kakršne so bile The Supremes. Prva in največja uspešnica zgoščenke, Rehab - pesem leta po izboru revije Time -, je tematizirala prav težave z alkoholom in nepripravljenost poiskati pomoč ("They tried to make me go to rehab - but I said 'no, no, no').
Svet je prisluhnil: Back to Black je bil nagrajen s šestimi nominacijami in nato s petimi nagradami grammy, tudi s tremi iz t. i."velike četverice": zlati gramofoni za najboljšo novo izvajalko, album leta in pesem leta - dosežek, s katerim je Amy izenačila rekord izvajalke z največ osvojenimi grammyji v enem večeru. Z iste zgoščenke je kot single izdala še pesmi You Know I'm No Good, Tears Dry on Their Own, Love Is a Losing Game in Just Friends, z alkoholom prepojene tožbe o neuspelih ljubeznih ("More than I could stand / Love is a losing hand"), ki so na lestvicah vse dobro kotirale.
S producentom albuma Back to Black, Markom Ronsonom, je za njegov samostojni album leta 2007 posnela singel Valerie, ki ga je Rolling Stone opisal kot "njen edini omembe vredni projekt od izida Back To Black dalje". Statistika, ki je na žalost ne bo mogla več popraviti.

Propad pred očmi javnosti
Kot vzorčni primerek "rokenrolske upornice" - brez dlake na jeziku, s podobno "divjim" možem, kot je bila sama, in na trenutke z resnično bolezensko shiranim videzom - je bila Amy za medije po krivici po navadi bolj kot zaradi svoje glasbe zanimiva zaradi svojih izpadov. Njeno ime se je redko pojavljalo brez pridevnika "težavna" in podobnih pridevnikov, njen zakon z Blakom Fielderjem - Civilom, ki trenutno še vedno služi zaporno kazen, pa so nekateri celo primerjali z ljubeznijo Nancy Spungeon in Sida Viciousa.
"Hvaležne" so bile tudi njene prostodušne izjave na račun glasbenih kolegic: o Dido je tako izjavila, da dela "glasbo za ozadje - ozadje smrti", o popprinceski Kylie Minogue pa pripomnila, da "ni umetnica, ampak poni".

Žalosten prizor v Beogradu
Nazadnje se je Amy na naslovnicah pojavila junija letos, ko je s koncertom v Beogradu začela svojo evropsko turnejo. Ne preveč uspešno. Čeprav je le nekaj dni predtem prišla z rehabilitacije, je bila pevka na odru tako očitno pod vplivom opojnih substanc, da skorajda ni bila sposobna stati, kaj šele koherentno peti ali nastopati. Dvajsettisočglavo občinstvo jo je izžvižgalo. (Moby, ki je takrat nastopil za njo, se je prav tako že odzval na njeno smrt: "Želim si, da bi po koncertu v Srbiji Amy lahko kako pomagal. Žal mi je," je sporočil prek Twitterja.)

Prezgodnja smrt: Šok, ne pa presenečenje
Kmalu zatem je pevka preostanek turneje odpovedala. "Vsi vpleteni skušajo narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi si opomogla, in na razpolago bo dobila toliko časa, kolikor ga za to potrebuje," so takrat zapisali v izjavi za javnost. V tem času je tudi britanski tabloid Sun objavil izjave njenih prijateljev, ki so se bali, da se Amy "zapija do smrti". "Opoteka se po stanovanju in se zapija v pozabo. Ta teden je bila že trikrat tako pijana, da je omedlela," je eden izmed nedavnih citatov njenih znancev.

Prezgodnja smrt iz zvezde naredi kult
27 let - starost, pri kateri se večina "navadnih smrtnikov" šele počasi poslavlja od brezskrbnega življenja, je bila v preteklosti usodna že za več glasbenikov. Morbidna statistika, ki se ji je zdaj pridružila še Amy Winehouse, velja tudi za Briana Jonesa, Jimija Hendrixa, Janis Joplin, Jima Morrisona in Kurta Cobaina. Psihologi razlog iščejo v "krizi identitete": dvajseta so po navadi leta, ko ima človek občutek, da ga določajo predvsem služba in razmerja, v katera se spušča. Proti koncu desetletja se marsikdo zave, da ga stvari, za katere se je tako naprezal - pa naj bodo to denar, slava ali kariera - sploh ne osrečujejo zares. Če temu dodamo še pritisk okolice, da je treba "odrasti", ko človeku še ni zares do tega, je napad depresije razumljivejši.

Ana Jurc