Potem ko je leta 2008 med turnejo po Avstraliji doživela možgansko kap, je grammyjeva nagrajenka v zadnjih letih prestala več operacij, med drugim tudi zahtevno operacijo na odprtem srcu.
12-letna deklica zapoje o svoji deželi
Pevka se je rodila leta 1941 v pristaniškem mestu Mindelo na otoku São Vicente. Več kot 45 let je od tega, ko je Cesaria Evora začela svojo pevsko kariero v Mindelu na otoku São Vicente.
Nekje med Edith Piaf in Billie Holiday
Komaj 12 let je štela, ko je prepevala o občutkih razočaranja v ljubezni in odmaknjenosti svoje rodne dežele. Vendar na zagon mednarodne kariere je 'bosonoga dvia', ki velja tudi za kraljico nostalgične glasbe morna, čakala do začetka devetdesetih let in nase opozorila z albumom Miss Perfumado. Predtem je namreč prepevala v barih Mindella, prestolnice zelenortskega otoka Sao Vicente.
Prvič je v Parizu nastopila 1. oktobra leta 1988 pred manj številnim občinstvom, njena edinstveni glas in neverjetna karizma pa sta poskrbela, da je bilo to z vsakim nastopom večje. Kritiki so bili navdušeni, njen glas so opisovali kot mešanico med Edith Piaf in Billie Holiday. Pravzaprav so jo "odkrili" razmeroma pozno, pri 47 letih, zares svetovno slavo pa je dosegla leta 1992, ko je v Parizu izšla omenjena plošča. Leta 1994 jo je album Cesaria Evora prikupil še ameriškemu občinstvu.
Desetletje, ko je osvojila svet
Z leti se je sprva skromnejše občinstvo tako povečalo, da je leta 1993 morala policija zadrževati množico oboževalcev, ki se niso mogli preriniti v dvorano Teatra São Luis v Lizboni. Isto leto se je Evora podala na svetovno turnejo, ki jo je začela v Barceloni, nadaljevala pa v Montrealu, na Japonskem in končala v zdaj že povsem domači Franciji.
Slovensko občinstvo ji je prvič v živo prisluhnilo leta 1997, zatem se je vrnila v letih 2000 in 2002, ko je še dvakrat napolnila Križanke, nazadnje pa je nastopila v Cankarjevem domu leta 2006.
Večna borka za revne
Vzdevek 'bosonoga diva' se je pevke, ki se je zavzemanja za brezdomce, revne ženske in otroke njene države, prijel zaradi nastopanja brez obuval. Svoje pesmi pa je posvečala zlasti zgodovini svoje dežele, ki sta jo zaznamovala suženjstvo in izseljevanje.
V nekem intervjuju se je leta 2007 spomnila nastopanja na Zelenortskem otočju v petdesetih letih, ko se je v pristaniščih zasidralo veliko tujih ladij in ljudem je bila njena glasba všeč. Spominjala jih je na blues in fado. "Na Zelenortskem otočju imamo mešanico kultur. Kamor koli greš, vidiš morje. Morje vidi nas! Po morju ljudje pridejo in zapustijo deželo."
Septembra je z žalostjo sporočila, da se umika iz odrov. "Nimam moči, nimam energije. Želim, da sporočite mojim oboževalcem: Oprostite mi, vendar zdaj moram počivat. Neizmerno obžalujem, da moram zaradi bolezni končati, želela bi nuditi še več radosti tistim, ki me tako dolgo spremljajo."