Če v Nemčiji na vstopnico napišejo, da se bo koncert začel ob 20.00, se koncert začne ob 20.00. Tako je bilo tudi tokrat. Ko smo nekaj minut po 20. uri prispeli pred Tonhalle, koncertno prizorišče sredi cone Kultfabrik, nekakšne "poštirkane" in mnogo večje različice ljubljanske kulturne cone na Metelkovi z veliko višjimi cenami, ki je zrasla na območju nekdanje tovarne rezancev in zase trdi, da je "največja cona zabave v Evropi", so iz dvorane že odmevali zvoki Kiliansov, ki bi jih morda najbolje označili kot nemško najstniško izvedbo Strokesov.

40 minut za Kilianse
Po kratkem zmrzovanju na "zadnji" cigareti (ki pa se je pozneje izkazalo za nepotrebno) - tudi Bavarska je, precej kruto sredi zime, ki je ravno na dan koncerta spet pokazala zobe, sprejela nov protikadilski zakon - smo se znašli med množico suhljatih dečkov v oprijetih hlačah z naramnicami in klobukih na glavi (v Petovem slogu, seveda) in po težko priborjenem pivu, za katerega je bilo skupaj s kavcijo treba odšteti dobrih pet evrov, so Kilians že končali svoj 40-minutni nastop z živahno priredbo klasike U2-jev Sunday Bloody Sunday. V presenetljivo zadimljeni dvorani - očitno se Nemci zakonov le ne držijo tako zvesto kot ure začetka koncertov.

Pete pije multisolo?
Točno ob 21.10 so ugasnile luči in zgodilo se je tisto, za kar smo mesece od nakupa vstopnice trepetali, da se na koncu vendarle NE bo. Na oder je prišel skuštrani Pete Doherty (brez klobuka!), in to skoraj "po nemško točno". Iz zvočnikov so zadoneli uvodni takti uvodne pesmi z zadnjega (in menda njihovega najboljšega) albuma Babyshamblesov Shotter's Nation, Carry On Up The Morning. Množica je ponorela, in kot se redko zgodi, smo tudi v dvajsetiinnekaj vrsti začutili divjanje tik izpod odra. Sledila je uspešnica Delivery, ki je prinesla še večje navdušenje med ne zgolj najstniško občinstvo.

Doherty je morda razočaral tiste, ki so pričakovali škandal, saj je deloval trezno, namesto piva ali žganja se je nalival z nekakšno oranžno tekočino, ki je spominjala na multivitaminski napitek - seveda pa jo je med koncertom zlil na oboževalce. V nasprotju s pripovedovanjem obiskovalcev prejšnjih koncertov je celo "komuniciral" z občinstvom in enkrat nekomu, ki je najverjetneje zakričal kaj v slogu "Pete, ljubim te!" ali pa, bognedaj, "Pete in Kate za vedno!" zabrusil celo: "Daj, preboli že. Odj**i!" Tudi cigarete je hvaležno sprejemal od svojih oboževalcev in sem ter tja podpisal kakšen plakat.

Čas za junake
Pa da ne bomo pisali le o Dohertyju, čeprav imata glavno vlogo pri ustvarjanju množične evforije prav njegova nesporna karizma in fama, ki so jo okrog njega ustvarili tabloidi. Celotna skupina Babyshambles (Adam Ficek na bobnih, Drew McConnell na basu in Mik Whitnall na kitari) je delovala usklajeno, dobro razpoloženo in ponekod tudi odlično uigrano. Ne uspe mnogim iz popolnega hrupa preiti v ušesom prijetno harmonijo, nato pa se spustiti v nekajminutno "solažo".

Med nesporne vrhunce večera bi lahko uvrstili pesem You Talk, ki je decembra izšla tudi kot singel, pa Time for Heroes, ki sicer izvira iz časov, ko je bil Doherty še član Libertinesov, in balado Albion, v katero je Doherty kljub svoji fascinaciji s starodavno Anglijo, zanj že mitološko pokrajino, vpletel tudi - da, Bavarsko.

Alenka Klun