"Bistvo moje glasbe izvira iz občutljivosti in raznolikosti glasbila, ki ga igram. Nobenih novih vrst glasbe ne igram, le po svoji poti hodim, improviziram in skladam. Nobenih razlik ne delam med slogi in tokovi v glasbi, zato igram folk, klasično glasbo, rock, bluz in džez, pa tudi improvizirane skladbe. Če bi moral kategorizirati svoj slog glasbe, bi izbral temačen folk," je nekoč dejal Lajko, imenovan tudi vojvodinski Paganini. Glasbenik vzpostavlja svoj lasten trend s stopanjem proti toku, hkrati pa pomaga razumeti tisto, česar ni mogoče pojasniti.
Za seboj ima številna sodelovanja, med drugim z zasedbami, kot so Ritual Nova, Makuz in Noir Desir. Sodeloval je z violinistom Alexandrom Balanescujem, s pihalnim orkestrom Bobana Markovića in grlenimi pevci iz zasedbe Huun Huur Tu. Njegov zadnji album Mezo/Field je avgusta in septembra leta 2013 končal na prvem mestu vodilnih svetovnih lestvic glasb sveta. Na odru se mu bo pridružil njegov Lajko Felix Quartet, v katerem igrajo še Antal Brasnyo na violi, cimbalist Michael Kurina in kontrabasist Ferenc Kurina. Pred dvema letoma je na koncertu v Šiški brata Kurina zamenjal pihalec Mihaly Dresch, tokrat pa bo postava popolna.
Neskončni zvok Yanna Tiersena
V soboto bo po dobrih štirih letih na oder Kina Šiška znova stopil francoski šarmer in multiinstrumentalist Yann Tiersen. Na mesto zločina – pred štirimi leti je bil koncert razprodan – se vrača z 8. studijskim albumom '∞ (Infinity)', ki je izšel pod okriljem založbe Mute. Čeprav ga najbolj poznamo po glasbi iz filma Amelie, pa se glasbenik nima za filmskega skladatelja.
Koncert prinaša mešanico skladb novega albuma in starejših uspešnic, na odru pa se mu bodo pridružili glasbeniki izpod okrilja založbe Unknown Capability Recordings. V okviru projekta Tiny Feet bo prvič izvajal tudi izbor glasbe Martina Zeichneteja, avtorja pred kratkim odkritih posnetkov Kosmischer Laufer – skrivnostna kozmična glasba vzhodnonemškega olimpijskega programa 1972–83.
Z aktualnim albumom se vrača k svojim koreninam, saj ustvarja hrup z glasbili igračami, kot je to počel v svojih zgodnejših delih. Čeprav se osnovna ideja albuma navezuje na njegovo klasično preteklost, se avtor s svojo elektronsko obdelavo in nenehno nadgradnjo zvokov ves čas poigrava z vepčlastnim dodajanjem akustičnih glasbil, pri čemer ponavlja isti postopek. "Nazadnje sem proces ponovil z godali, tako da je celoten album kar naprej nihal sem in tja, od akustičnega do elektronskega do digitalnega, pa spet nazaj do analognega. In potem spet nazaj v drugo smer." In tako se kot pri kači, ki požira lastni rep, cikel neskončnosti spet začenja povsem na novo. Eden najbolj znanih francoskih umetnikov svoje generacije neobremenjeno in z veliko občutka čez ves album čara svoj pogled na glasbo, ki se bo s svojo neskončnostjo še najbolj dotaknil tistih, ki so odprti do svobodnega ter čustveno obarvanega in navdihujočega koncepta njegovega ustvarjanja.