Bolezen in vojna sta skladatelja Janeza Matičiča večkrat približali smrti, kar ga je zaznamovalo z neustavljivo željo po življenju in ustvarjanju.

Od ljubljanske akademije do Pariza
Matičič, rojen 3. junija leta 1926 v Ljubljani, je na ljubljanski Akademiji za glasbo končal študij kompozicije pri L. M. Škerjancu (1950) in dirigiranja pri Danilu Švari (1951). Začel je z violino, potem ga je prevzel klavir, ki ga do danes zvesto spremlja, ne le na ustvarjalni, temveč tudi izvajalski poti. Do odhoda v Pariz 1959 je poučeval harmonijo, kontrapunkt in analizo glasbe na Srednji glasbeni šoli in klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegovi prvenci so bili pod vplivom klasike, romantike in tudi impresionizma.

Pozneje se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadji Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove. V Pariz je odšel vedoč, da se želi naučiti več, kot mu je ponujala slovenska glasbena akademija. Tam je poziral na likovnih šolah in služil kruh z goloto, hkrati pa je vsrkaval napredno glasbeno misel in ves čas skladal.

Med pionirji elektroakustične glasbe
Z elektroakustično glasbo se je začel ukvarjati pri samih izvirih, s tem ko se je leta 1962 priključil Groupe de Recherches Musicales pod vodstvom Pierra Schaefferja in v njej deloval do 1975. Nekatera elektroakustična dela je ustvarjal tudi v drugih studiih (Bourges, RTV Beograd), tako so nastala zanimiva dela, kot so Tri vizije, Oscilacije, Fuzije ter Cosmophonie za klavir in magnetofonski trak.

Poučeval je na različnih pariških konservatorijih in tudi na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (1983–86). Vsi ti svetovljanski vplivi so očitni v Matičičevi glasbi, ki je čustveno intenzivna, tehnično izbrušena in vselej inventivna. S pianistično dejavnostjo je ves čas bogatil svojo ustvarjalno in pedagoško delo, zato nas ne preseneča njegov pomemben opus klavirskih del, ki je med najobsežnejšimi in najbolj profiliranimi v vsej slovenski glasbeni ustvarjalnosti.