Govorimo seveda o delu Svoboda, ki vodi ljudstvo francoskega romantika Eugèna Delacroixa (1798-1863). Slika od leta 1874 visi v pariškem Louvru, v zadnjih dneh pa jo lahko spremljamo predvsem kot ozadje najnovejšega singla britanskih glasbenikov Coldplay Viva la vida. Sliko so si glasbeniki izbrali že za naslovnico težko pričakovanega četrtega albuma Viva la Vida or Death and All His Friends, zdaj pa so jo vključili v oba videospota za naslovno skladbo.

Singel, ki si zasluži dva videospota
Prvi, ki ga je posnel Hype Williams, se je že dodobra zasidral na glasbenih televizijah. Williams je fante postavil v samo sliko, zato se zdi, kot da jih gledamo na platnu z rahlo razpokano oljno barvo, zadaj pa se izrisujejo barve dramatičnega neba in francoske zastave. Spot se konča s prizorom, ko se fantje razbijejo v množico cvetov vrtnice, ki odplavajo v zrak.

Poklon spotu Enjoy the Silence
Drugi spot za skladbo so zaupali Antonu Corbijnu, ki je omenjeno sliko izročil kar pevcu Chrisu Martinu v roke (pri tem jo je sicer nekoliko pomanjšal, saj meri izvirnik 260 centimetrov v višino in 325 centimetrov v širino), nato pa mu poveznil na glavo krono in ga odel v kraljevo pregrinjalo, ki ga je nekoč nosil Dave Gahan v spotu za skladbo Depeche Mode Enjoy the Silence.

Revolucionarne ideje Delacroixovega časa
Martinova kraljeva oprava je torej na eni strani poklon spotu Enjoy the Silence, ki ga je prav tako posnel Corbijn, na drugi strani pa ustreza sami skladbi. Basist Guy Berryman jo je pojasnil kot zgodbo o kralju, ki se je zgubil v svoje kraljestvu. Po Berrymanovih besedah je sploh celoten album posvečen revolucionarnim in gverilskim idejam.

S temi idejami se že približamo Delacroixovi sliki, ki je tako močno navdušila zasedbo Coldplay. Delo so namreč navdihnili dogodki julijske revolucije 1830, ki je strmoglavila Karla X. Slika, ki je bila prvič razstavljena na Salonu maja leta 1831, je morda zadnja uspešno naslikana alegorija in poslednje uspešno srečanje realizma, politične risbe in historičnega slikarstva.

Elegantna alegorija in čvrsta ženska ljudstva
Svobodo pooseblja Marianne, francoski narodni simbol. Z njo je Delacroix na enem mestu združil figuro alegorije in čvrsto žensko ljudstva, kar so takratni kritiki označili za neprimerno in sramotno. Kup človeških trupel so nekakšen piedestal, na katerega se vzpenja Svoboda. Bosa in z razgaljenim oprsjem drži v desni roki zastavo, ki prebija slikovni okvir, v levi pa bajonet. Na glavi ima poveznjeno frigijsko čepico, ki je med francosko revolucijo leta 1789 simbolizirala svobodo.

Navdih Victorju Hugoju
Skupino borcev v ozadju sestavljajo predstavniki različnih razredov, od najvišjih – tega predstavlja možakar s klobukom, pa vse do revolucionarno nastrojenih nižjih razredov, ki jih zaznamuje deček s pištolami na drugi strani Svobode (prav ta deček naj bi navdihnil Victorja Hugoja pri snovanju lika Gavroche za Les Misérables). Vse zbrane namreč povezujeta predanost in jeza, ki žarita iz njihovih pogledov.

Umetnostni zgodovinarji so si med drugim belili glave predvsem z indentificiranjem možakarja s klobukom in puško v rokah na Svobodini desni strani. Prvotno razlago, da gre za Delacroixov avtoportret, so ovrgli mlajši strokovnjaki. V poznem 19. stoletju pa se je pojavila teorija, da gre za gledališkega direktorja Etienna Araga, ki pa prav tako še ni dokazana.

Slika je torej nastala v trenutku upanja, ko je bilo videti, da je Francijo resnično navdihnila svoboda, Delacroixov pretresljivi dokument pa se je nekaterim sodobnikom zdel le preveč zgovoren in nevarna spodbuda, ki lahko privede do upora.

Maja Kač