Te je na drugem koncertu vokalnega abonmaja izvedel Slovenski komorni zbor, ki je ga je vodil zborovodja Gregor Klančič. Med naštetimi deli velja predvsem opozoriti na Čopijevo novost V tihem šepetanju časa, ki je zazvenela krstno.

V ciklusu skladb V tihem šepetanju časa slovenski skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi posveča posebno pozornost predvsem slušni prepoznavnosti glasbenih struktur in se tako odpoveduje skladateljskim tehnikam 20. stoletja. "Tonalni harmonski stavek, spretno izkoriščanje različnih možnosti za stopnjevanje glasbene napetosti na izrazno poudarjenih mestih, predvsem pa vešča polifonizacija glasbenega tkiva zagotavljajo razumljivost, a hkrati glasbeno tehtnost teh zborovskih miniatur," je v koncertni list zapisal muzikolog zapisal Aleš Nagode.

Iz repertoarja Edvarda Griega so izbrali Vier Psalmen, op. 74, izmed del Sven-Davida Sandströma Lobet den Herrn in Komm, Jesu, komm, od Jaakka Mäntyjärvija pa Four Shakespeare Songs.

Bogat harmonski jezik Edvarda Griega
Izbor glasbe norveškega skladatelja škotskega rodu Edvarda Griega sovpada s praznovanjem stoletnice njegove smrti. V svojih skladbah je prepletal prvine skandinavske ljudske glasbe s sodobnimi kompozicijskimi tehnikami. Ciklus skladb Štiri psalmi, ki jih je skladatelj napisal leto pred smrtjo v obdobju, ki je bilo zaznamovano z boleznijo in bridkim spominom na smrt edine hčerke, ima vse značilnosti Griegovega ustvarjanja - "jasno oblikovno zasnovo, bogat harmonski jezik in nepogrešljivo zasidranost v glasbeni tradiciji nordijskih dežel."

Sandströmova kontrastna zvočna polja
Opus leta 1942 rojenega švedskega skladatelja Sandströma obsega številna dela različnih zvrsti, zlasti instrumentalno glasbo. "Njegovi močno ekspresivni uglasbitvi dveh tradicionalnih verskih besedil črpata svoj zamah iz domišljenega oblikovanja zborovskega zvoka. Pred nami se zvrstijo kontrastna zvočna polja, pri čemer skladatelj ne prezre nobene možnosti za doseganje novih in novih zvočnih učinkov," je še zapisano v koncertnem listu.

Glasba Jaaka Mäntyjärvija kaže tega finskega skladatelja kot eklektičnega tradicionalista, ki le redko posega po sodobnejših kompozicijskih sredstvih. Tako kot v njegovih drugih delih, tudi Štiri Shakespearove pesmi izražajo njegova dela različnih obdobij evropske glasbene preteklosti, s pomočjo katerih nato skladatelj ustvarja nenavadne in sveže glasbene podobe.