Dobila sva se na vrhu nekdanjega Turista, "kraju zločina," kjer je zlata generacija slovenske popevke, katere del je Robežnik, preživela veliko časa in kjer so nastale ideje za številne popevke. Svoje najbolj znane popevke je namreč napisal, ko je že delal na drugi strani ceste, na radiu. Prej pa se je posvečal pisanju džezovskih skladb za orkestre. "Bil sem relativno star, ko sem prišel v službo, bil sem star 28 let," je povedal na začetku. In dejal, da komaj čaka, da bo jutrišnji koncert mimo. "Je kar preveč naenkrat."

Za vami je zavidljiva kariera, ki pa ste jo začeli s študijem angleščine in nemščine. Od kod ta preskok?

Veljate za pionirja džeza pri nas.
V bistvu so bili že pred mano, ta generacija, Veseli berači, moja dva kolega, Ati Soss in Mojmir Sepe, sta bila toliko starejša, pa Bojan Adamič.

Takrat je bil svet v času po vojni, to je bil čas okrevanja. Od kod džez?
Mislim, da nobena družba in nobena država ne more biti toliko zaprta, da ne bi mladina vseh novitet, če se zanima zanje, odkrila. Poleg tega naša država takrat ni bila dolgo zaprta, ko sem bil jaz študent, smo že svobodno potovali. Smo pa bili revnejši. Nismo si mogli privoščiti gramofonskih plošč, pa magnetofon je bil še v povojih. A smo se znašli. Poslušali smo tuje radijske postaje, filmi so začeli prihajati. Če je kdo dobil ploščo, jo je posojal vse okrog, da smo jo še drugi poslušali.

Imate zanimivo zgodbo o vibrafonu, za katerega ste obredli velik del sveta in se odpovedali marsikateremu kosilu.
Ja. A ni bilo tako hudo. Mi smo skromno odraščali. In če cela družba skromno živi, potem ni težko. S skladateljem Janezom Gregorcem in igralcem Janezom Čukom smo, preden smo šli v Francijo, kjer smo igrali za vibrafon vojakom, šli z avtostopom v Stockholm. Eno poletje sem posodo pomivali in sem zaslužil za Blaupunkt radio. Pa ni bilo nič hudega, prav luštno je bilo.

V Franciji ste dejansko igrali vojakom, kajne?
Imeli smo kvintet. Nato je imel baze povsod po Evropi, sploh v Franciji jih je bilo veliko, dokler jih ni potem De Gaulle prepovedal. To so bila mesta v malem, krasno je bilo, bile so restavracije, mi smo tam živeli z orkestrom, imeli smo se pravzaprav zelo dobro. Zvečer so bili pa klubi za vojake strogo ločeni, poseben klub je bil za vojake, podoficirje in oficirje. Mi smo igrali za navadne vojake in enkrat za podoficirje. Do oficirjev pa nisem nikoli prišel.

Pri ustvarjanju skladb ste sodelovali z najeminentnejšimi pisci besedil, od Elze Budau do Gregorja Strniše. Kako ste se našli?
Strniša je bil moj kolega na faksu, midva sva skupaj študirala. Jaz sem ga nagovoril, da je začel pisati. Dušan Velkaverh je bil novinar na radiu. Vse je bilo v radijski hiši (smeh). Elzo je pripeljal Janez Martinc, ki je bil takrat glavni urednik, potem Branko Šomen je veliko pisal, recimo Človek, ki ga ni, je njegovo besedilo, in on je tudi delal na radiu. Miro Košuta je bil v literarni redakciji, on je napisal Sepetov Vzameš me v roke. Veliko nas je bilo.

Se vam kdaj zdi, da se je vse "poklopilo" v tistem času? Toliko nadarjenih ustvarjalcev, ki ste ustvarili številne nepozabne melodije.
Ja, to je kar dober izraz, vse se je poklopilo. Neka generacija se je našla.

Ste kdaj pogrešali formalno glasbeno izobrazbo?
Sem pogrešal, ja, najbolj pri orkestraciji. Ko moraš napisati note za velik orkester, takrat sem pogrešal več glasbene skladateljske izobrazbe. Smo si pa te izkušnje kolegi med seboj zelo izmenjavali, nismo bili sebični in ljubosumni, vsaj ne preveč.

Pa ste imeli kdaj, ko ste napisali kakšno melodijo, že v mislih tudi besedilo?
Ne, sem pustil proste roke tekstopiscem. Malokdaj sem rekel, kaj sem si zamislil, a res zelo redko.

Na obdobje zlate popevke imamo mladi romantičen pogled, zdi se nam tako čarobno obdobje. Kako vi zdaj gledate nanj?
V resnici ni bil tako čaroben čas. Saj vedno, ko gledamo stvari nazaj, se nam zdi lepši. Za nas so bili to tudi težki časi, seveda pa ne samo to. Ko si mlad, je pač drugače.

Ste imeli obdobje, ko niste mogli pisati?
Gotovo. Predvsem sem se vedno s čim drugim ukvarjal, bil sem v službi, pokoj sem dočakal na radiu. Seveda nisem pisal noč in dan.

Potem ko ste bili že na radiu. To je bil čas, ko je svet doživel velike spremembe. Kako ste spremljali smernice v tujini in kako ste pri tem sodelovali z drugimi radii po takratni Jugoslaviji?
Bil sem producent in urednik, moja naloga je bila, da v bistvu skrbim za mlajše pevce. V Jugoslaviji so bili festivali, kot recimo ta v Opatiji, pomembni, mi smo imeli dobre odnose s sodelovanjem na njih. Z glasbeno srenjo v Zagrebu in Beogradu smo se dobro razumeli. Brata Kalodžič, Arsen Dedič. Mislim, da je to tudi pripomoglo k razvoju, ker je šlo za precejšen tekmovalni prestiž med temi republiškimi centri. Ta tekmovanja so zdaj zamrla. Takrat so pa bila in čeprav je mogoče hecno, da je šlo za osvojitev prvega, drugega ali tretjega mesta, ko govorimo o glasbi, saj je težko reči, katera pesem je najboljša. Po drugi strani pa so tekmovanja pripomogla k temu, da so se ljudje bolj angažirali.

Ali so prišli k vam prosit pevci, da jim napišete pesmi?
Ja, so prišli, ampak prav veliko pa tudi ne. Predvsem takrat še ni bilo toliko pevcev. Ko danes opazujem, ko smo tako majhni, prav neverjetno je, koliko ljudi je v glasbi. Upam, da bodo vsi lahko preživeli.

Ali ste takrat dobro živeli od glasbe?
Pa ja, a to ne pomeni, da smo bili bogati. Sem moral "šparat" z ženo in še tast je pomagal, da smo kupili fičota. Potem je bilo pa lažje. Pojem, kdaj dobro živiš, ali pa slabo, ni nekaj absolutnega. Odvisno od okolja, v katerem živiš. Če bi bili vsi okoli tebi neizmerno bogati, ti pa ne, se seveda slabo počutiš. Mi smo bili pa takrat vsi približno na istem, ni pa bilo pomanjkanja, vsaj med nami ne.

Kakšni pa so bili odnosi med vami skladatelji? Kot ste omenili, ste si pomagali, gotovo pa je bilo med vami tudi malo tekmovalnosti?
Vsaj ta moja ožja družba, ansambel Mojmirja Sepeta se je takrat reklo, to smo bili Mojzes (op. Mojmir Sepe), Ati Soss in jaz. Mi smo bili res veliko skupaj. Pa smo šli za klavir in si med seboj igrali in se spraševali: "Kaj pa ti praviš na tole? Pa daj takole poskusi." Res nismo bili rivali. Smo se tudi družinsko družili, preživljali družabni čas skupaj. Ne vem, opažam, pa ne vem, če imam prav, da se mladi manj družijo med seboj. Je bolj individualizem prevladal.