Oglas
Vstanite, v suženjstvo zakleti,/ki jarem vas teži gorja!/Zdaj pravda stara k borbi sveti/vas kliče za prostost sveta./Ta svet krivičnosti razbijmo,/do tal naj boj ga naš podre;/nato svoj novi svet zgradimo,/bili smo nič, bodimo vse!
Podatki o tem, kdaj je delavsko gibanje za svojo himno prevzelo Internacionalo, se sicer razlikujejo, a v našem prostoru je bil za verodostojnega prevzet podatek, da se je znamenita pesem uveljavila julija 1889. Tedaj naj bi napev skladatelja Pierra Degeytera osvojil udeležence prvega kongresa Druge internacionale. Obenem jih je prevzelo tudi besedilo, ki ga je francoski revolucionarni socialist in po sodbi Ernesta Museuxa utelešenje ljudskega pesnika Eugène Pottiere napisal po padcu pariške komune.
"Vstanite, v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja" (prevod Mileta Klopčiča) se je kmalu uveljavila kot himna socialističnih, komunističnih, socialdemokratskih in anarhističnih sil in obenem postala simbol pozitivne internacionalistične nastrojenosti prvih delavskih aktivistov. Ob omembi internacionalističnega momenta socializma, ki ga sicer kasneje močno načne prva svetovna vojna, ko delavstvo vseh evropskih držav izreče zvestobo svojim nacionalnim vladam, velja zapisati definicijo internacionalizma, kakršno je leta 1954 zapisal francoski zgodovinar filozofije in vneti pacifist Theodore Ruyssen: "Univerzalno zgodovinsko gibanje, ki obsega vse napore človeštva za izboljšanje človeške družbe."Preprečevanje prihodnjih vojn
Zgodba o internacionali je pomenljiva za celotno zgodbo o razvoju mednarodnega delavskega gibanja. Z aklamacijo Pottierovi in Degeyterovi skladbi ob koncu 19. stoletja se na mreč zgodovina Internacionale šele dobro začenja. Ta izvorna koncepcija ene najvplivnejših pesmi 20. stoletja je bila izraz izvorno docela pozitivnega socialističnega nazora, ki ga odlično povzemajo besede enega prvih decidiranih socialistov in zagovornika socialističnega internacionalizma Pierra-Josepha Proudhona: "Ne metafizične zamisli filozofov, ne kompilacije pravnikov, ne odločnost in pogum industrialistov, ne protokoli diplomatov in tudi ne ustave, ki so jih vsilili vladarji, ne morejo pomagati, da bi človeštvo uresničilo svoje veliko upanje, tj. družbeni red, ki bi s temeljno preobrazbo družbene zavesti in ekonomskih odnosov preprečil prihodnje vojne." Prihodnje vojne lahko prepreči le izkoreninjenje imperialističnih apetitov velesil in ustanovitev egalitarne družbe, v kateri nihče ne bo lačen in prezebel.
Despotstvo tovarne in himna Sovjetske zveze
Zgoraj zapisane besede, da se zgodba o Internacionali pomenljivo vključuje v zgodovino mednarodnega delavstva, se navezujejo na vpliv Sovjetske zveze, države, ki se je pojmovala kot tutor združevanja delavcev in ki je, čeprav je pomenila prvo 'uradno kodifikacijo proletarske države na svetu', še bolj izrazito kot zahodne kapitalistične države omogočila "despotstvo tovarne" (Karl Marx). Internacionala, kakršna se je uveljavila v jugoslovanskem okolju, je bila namreč sovjetska predelava izvorno francoske skladbe. Nastala je ob koncu ali pa neposredno po koncu prve svetovne vojne. Po uspešno izvedeni revoluciji so pesem, izvorno napisano v prihodnjiku, postavili v sedanjik in ji dodali še tri kitice; celotna pesem je bila do leta 1944 tudi uradna himna Sovjetske zveze in je v svet pošiljala sporočilo o za svetovno delavstvo pomembnih idealih oktobrske revolucije in Sovjetske zveze. Nova različica pesmi tako odpravi Pottierovo sporočilo, ki je povezovalo razsvetljensko izročilo francoske revolucije in borbeno zavest sodobnega delavskega gibanja, in že nakazuje sovjetske nagibe k poveličevanju svoje države in domače vladajoče klike.
Glasba leta 1889
Prispevki o Internacionali večinoma tematizirajo vsebino te delavske budnice, v senci pa ostaja prispevek skladatelja Pierra Degeytera. Časovna umestitev Internacionale nam razkrije, da je bila delavska himna javnosti predstavljena istega leta, ko so "prvič zaigrali Brahmsov dvojni koncert, Šeherezado Rimskega-Korsakova, Peto simfonijo Čajkovskega, leto kasneje pa še Straussovega Don Juana in Franckovo Simfonijo" (Loparnik, Borut: Degeyterova Internacionala). Kot ugotavlja Borut Loparnik, Degeyterov napev nima ničesar skupnega s tedanjo visoko glasbeno umetnostjo. Degeyterov slog so namreč zaznamovali deleži flamske in severnofrancoske ljudske glasbe, morda tudi odmevi nabožnih pesmi, sodobna plesna glasba, sporedi pihalnih godb, operete in glasba salonske in kavarniške zabave z meščansko sentimentalnim popevkarstvom vred. K temu je potrebno po Loparniku dodati še tradicijo množičnega petja, v katerem je bilo vedno najti mnogo patetičnih vtisov.
Iz vseh teh prvin se je napajalo Degeyterovo glasbeno razmišljanje, ki je nekega dne porodilo melodijo, ki je ujela utrip svojega časa in neprivilegiranega stanu, katerega prizadevanja so tako zaznamovala celotno novejšo zgodovino. Ta prizadevanja se nam tudi v postindustrijski dobi, ko se je po razpadu imperialističnega sistema počasi razkrojil tradicionalni razredni sistem, zdijo blizu, saj nekoliko preobražena določajo tudi današnjo dnevno politiko, in prav tako nenavadno domača se nam zdi tudi Internacionala, morda ravno zaradi mnogoterih vplivov, iz katerih je črpal njen skladatelj, ki se tako ni definiral kot ustvarjalec ozke družbene plasti, ampak je v svojem delu ljudi povezoval in tako izvajal tudi še danes aktualno poslanstvo, ki pravzaprav nikoli ne bo preživeto.
Polona Balantič
Vstanite, v suženjstvo zakleti,/ki jarem vas teži gorja!/Zdaj pravda stara k borbi sveti/vas kliče za prostost sveta./Ta svet krivičnosti razbijmo,/do tal naj boj ga naš podre;/nato svoj novi svet zgradimo,/bili smo nič, bodimo vse!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje